Ojla!
Vsi, ki imate radi Harryja Potterja, ste dobrodošli, da preberete to zgodbo.
Dogaja se v obdobju Maraudersov, okoli 1970, ko so na Bradavičarko hodili James, Sirius, Peter, Remus, Lily, Emma,...
Upam da vam bo všeč :)

JAMES

Na peron smo prišli točno petnajst minut pred odhodom vlaka. Mami mi je doma pripravljala prtljago, kot da odhajam za več let, na pa le do božičnih počitnic. Komaj sem čakal, da stečem skozi pregrado, saj sem o tem trenutku sanjal že odkar mi je oči prvič pripovedoval o svojem prvem šolskem dnevu. Končno mi je iz prtljažnika uspelo zvleči gromozanski kovček in ga naložiti na voziček.
''Si pripravljen, srček?'', me je vprašala mami in posmrknila. ''Ne morem verjeti, da te ne bom videla več mesecev.'' Oči jo je objel in jo začel tolažiti, a zmotil ju je glasni zvok motorja. Na njej sta sedeli dve postavi v dolgih, črnih plaščih neprijaznega videza.
''No, pa gremo'', se je nasmehnil oči in skupaj smo se naslonili na pregrado.

SIRIUS

''No, skoči že dol!'' je zarenčal oče. ''Zaradi tebe bom zamudil k Malfoyevim. Že tako so nekam sitni.'' Obrnil sem se stran od njega in si že stotič zaželel, da bi na peron lahko prišel sam. Zagledal sem družino, ki se je objemala ob velikanskem kovčku. Oče je spet zarentačil in me zgrabil za ovratnik.
''Ne glej tistih umazanih Potterjevih! Če ne prideš v Spolzgad, ne hodi domov, jasno?'' Ostal sem tiho, se osvobodil njegovega prijema in brez pozdrava zdrvel proti pregradi. Ustavil sem se šele na drugi strani. Pogledal sem proti prhodu nazaj na običajni peron. Oče ni prišel za mano. Še bolje. Končno svoboda! Ozrl sem se okoli sebe in zagledal majhnega fanta, ki se je tako kot jaz sam mučil s kovčkom. Odločil sem se, da bo on moj prvi prijatelj.

PETER

''Bo šlo?'' me je zaskrbljeno vprašala mama.
''Mami, saj sem že enajst!'' sem zategnil v odgovor. Vsi so bili tako zaskrbljeni zame, saj sem bil veliko manjši od svojih sovrstnikov. To sem večinoma poskusil odmisliti.
Mama me je na hitro objela in pomahala. ''No, potem pa uživaj v šoli!'', je zaklicala skozi okno in se odpeljala. Čudno, da me je sploh uspela pripeljati do perona. Vedno je bila bolj zaposlena z vsem drugim kot z mano. Tudi do sem poskusil odmisliti. Razgledal sem se okoli sebe in zagledal slavno pregrado. Močno sem se uprl ob voziček in v sekundi sem bil na drugi srani. Ker je bilo do odhoda vlaka samo še nekaj minut, sem se hitro spravil gor. No, vsaj tako hitro, kot mi je dovoljevala moja postava. Ob meni se je prikazal precej večji fant s temnimi lasmi in se mi nasmehnil: ''Ti pomagam?''

REMUS

Plašno sem izstopil iz avta in se pošasi ozrl naokoli. Ali kdo bulji vame? Je kdo že odkril moje prekletstvo? Panika me je zagrabila v nekaj sekundah in izginil sem nazaj v avto.
''Remus? Je vse v redu, ljubček?'' me je vprašala mami, oči pa me je prijel za roko.
''Vse bo v redu. Ni ti treba narediti ničesar, česar nočeš. Če si boš premislil, lahko vedno prideš domov.'' se mi je nasmehnil oči. Bil sem preveč živčen, da bi odgovoril, zato sem samo prikimal. O tem smo že veliko govorili doma. Sam sem se odločil, da ne glede na to, kar me je doletelo, nočem čepeti doma in se do konca življenja skrivati pred ljudmi. Čeprav se mi v tem trenutku to ni zdela najslabša možna ideja.
''No, če si res prepričan, potem pa je najbolje, da te čim prej spravimo na vlak!'' je rekel oči in me objel čez rame. Skupaj z mami smo vstopili na peron devet in tri četrtine.




To je to za ta del, upam da vam je všeč <3