Sori res ker 1 MESC ni blo te zgodbe:no_mouth:
JaZ sEm GrOzeN ČloVeK VEm :dizzy_face:
No, zdej je tle nov del... KONČNO:sweat_smile:
hOpE YoU'll LiKe iT
bye
***************************************
Te misli so se mi splazile glavo skozi desno uho, se mi malo zavrtele po možganih, nato pa se mirno ugnezdile v osrednjem delu mojih misli. Nisem mogla verjeti, da mi je ena sama minuta, ne pravzaprav le nekaj sekund spremenilo življenje iz razmeroma normalnega na popolnoma novega, neznanega in par tisočkrat težjega. Sploh si nisem mogla predstavljati, kako bodo zdaj mojo pozornost pritegnili vi starši, ki lahko svoje otroke potiskajo v vozičku, jih učijo voziti kolo in se z njimi lovijo. Čeprav sem to seveda ža zdavnaj prerasla, mi je bilo žal da takrat sploh nisem opazila, da sem bila srečna. Nič ni pomagalo, da sem si želela samo še en dan, pred kakšnimi sedmimi leti, ko sva z očijem igrala nogomet. Da bi mu lahko povedala, kako ga imam rada. To je bila pravzaprav izjemna redkost v naši družini. Preproste besede *i*'Rad te imam'*i* pri nas niso obstajale. Zgolj kakšen nasmeh, to je bilo to. Sploh nisem hotela razmišljati, kaj sem zamudila v svojem otroštvu, ki se je zdaj očitno končalo. Mami ne bo mogla sama skrbeti za očija, Hana ima polne roke dela z učenjem, torej bova morala zamenjati vlogi skrbnika.
Tisti trenutek je vstopila sestra, ki je pred sabo potiskala voziček. Tistega za invalide. In na njem je sedel oči. V obraz je bil čisto bled, čez noge pa je imel odejo. Priklopljen je bil na celo vrsto cevk, a bil je popolnoma priseben. Srce se mi je ustavilo, v grlo pa se mi je naselil ogromen cmok, da sem komaj dihala mimo njega. Zelo me je skrbelo, kako se bo oči odzval. Vse je že kazalo, da bo vse v redu, potem pa kar naenkrat:
''*b*PREKLETI SMRKAVEC! VEČKRAT SEM REKEL, DA BI GA MORALI TRŠE PRIJETI! ZDAJ PA IMAŠ, KO ME NE POSLUŠAŠ! ZARADI TEBE, SAMO ZARADI TEBE BOM BREZ OBEH NOG! SI ZDAJ SREČNA S SVOJO *i*NORMALNO*i* VZGOJO! ZAKAJ MORAŠ VEDNO VSE NAREDITI NAROBE!!! IN, KAKŠEN JE ZDAJ TVOJ VELEUMNI PLAN?! KAR NA DAN Z BESEDO! KAKO BOŠ ZDAJ KUPOVALA SVOJE PODKUPNINE ZA PREKLEMANEGA SMRKAVCA?!! VERJETNO BOŠ VES DENAR OD SVOJE PLAČE PORABILA ZANJE, POTEM PA SE BOŠ PRITOŽEVALA, KAKO DRAGA JE HRANA! PRAV NIKOLI TE NE IZUČI! MENDA ŠE ZDAJ NE BO DOVOLJ HUDO!*b*''
Z vsako besedo mi je bilo, kot da bi me nekdo z ostrim kolom tolkel po glavi, ko je končal, pa so se mami v očeh nabrale solze. Sestra ga je, še vedno v šoku, odpeljala iz sobe, čeprav se je na hodniku še vedno slišalo njegovo kričanje in besnenje. Zgroženo sem gledala v vrata. Za njimi je ostalo naše zadnje upanje, da morda ni tako zelo hudo. A oči ni bil dovolj močan, da bi prenesel svojo prihodnost, zdaj pa je, kot že ničkolikokrat, stresal jezo na druge. Vsakič, ko sem pomislila, da bo od zdaj naprej moje življenje tako, so mi v oči stopile nove solze.