Kje so bili vsi, ki so izginili preden so se pojavili kot napol živi? Ali sta moja starša okužena? Ali sta Luna in Luka okužena? Moje vihrave misli zmoti čudno kruljenje. Ampak za spremembo to ni moj trebuh. Tudi elektrika po navadi ne kruli in grglja. Čisto utihnem in poslušam. Ne, ta zvok ne prihaja iz hiše. Nekaj je pri oknu. Dvignem roleto in ga zagledam.

*b*3. POGLAVJE: Stvor*b*, 1. del



Samo steklo me loči od njega. Zazre se vame in zarenči. Ima ostre, ampak gnile zobe. Njegova koža tudi izgleda gnila. In lahko bi prisegla, da ga voham. Njegove oči so svetlo modre, podobne mojim, samo da se njegov pogled ozira v prazno, kot da ne bi ničesar več videl. Njegova srajca je strgana in prepojena s krvjo. Ampak kaj točno je? Okužen je z virusom, v to sem prepričana. Ne spustim pogleda iz njega in v roke vzamem kuhinjski nož. Stvor se zazre v mojo desno roko, zato se samo še bolj oprimem mojega edinega orožja. S pestjo udari v okno, zato se zdrznem in končno neham buljiti v njegove oči. Pogled zdaj ozrem v njegovo roko. Nekaj me zmoti. Manjka mu en prst. Lahko da sem preveč domišljava, ampak mojemu očetu manjka točno ta prst. Malce popustim oprijem nad nožem. Stvor ali moj oči me pogleda v oči. Nož odložim nazaj na pult in stopim korak bliže oknu: »Oči?« Začutim kako se mi začnejo solziti oči. Dlan položim na okno. Stvor ne umakne pogleda in zarenči. Umaknem dlan in ga butasto pogledam. Oči ponovno s pestjo udari v okno. Ko me vidi da poprimem za nož začne neprestano jezno butati in rjoveti. Iz oči se mi na polno ulijejo solze. Tudi če to je telo mojega očeta, se ne obnaša kot on. Kaj naj zdaj naredim? Kako naj se ga znebim? Naj ga ubijem? Ne, tega nisem zmožna. Saj je vendar moj oče! Ali se lahko nekako sporazumeva z drugimi? Jih bo priklical s svojim rjovenjem? Kako dolgo bo steklo še zdržalo? Odložim nož v upanju, da se bo pomiril. Ampak se ne. »Hej!« zakričim. Stvor se zdrzne in me ogroženo pogleda, kot da je on prava žrtev. Vsaj rjoveti in zbijati je nehal. Pa ne za dolgo.

Dlake po celem telesu se mi naježijo, ko poleg zbijanja zaslišim še ropotanje na roleti na moji desni. Dvignem tudi to. Vame zdaj prav neumno zijajo štirje taki stvori. Eden od njih ima daljše mastne lase v katerih so koščki umazanije. Na njih mi ni čisto nič všeč. Mislim da je čas da se poberem. V dnevni sobi hitro iz šolske torbe stresem vse zvezke. V torbo nato nazaj vržem peresnico in zvezek v katerega sem si že začela pisati podatke od prej. Notri dam še telefon, polnilec, dve steklenici vode, eno steklenico čaja in nekaj oblačil. V kuhinji odprem še omarico s prvo pomočjo. Celotno izpraznim v torbo, vzamem še nekaj dodatnih povojev in zaščitno masko. Obujem se in se toplo oblečem. Zdaj moram samo še ugotoviti kako pobegniti brez da me opazijo.

Ponovno trznem, ko zaslišim kako se okno končno vda in razbije. Stvorom je končno uspelo. Hitro zgrabim kuhinjski nož in iz notranjih vrat vzamem ključ in jih na zunanji strani zaklenem. To jih bo ustavilo za nekaj časa. Že se obrnem proti stopnicah v zgornje nadstropje, ko si premislim. Zavijem proti spalnici mojih staršev. Za mano zaslišim butanje po vratih in jezno rjovenje. Zaklenem se v spalnico in dvignem rolete na vseh treh oknih. Ko se prepričam da je zrak čist zlezem skozi eno od oken ven. Z nožem pred seboj se odtihotapim mimo razbitega okna in se skrijem čez cesto za hišo mojih sosedov. Tistih, ki jih najbolj sovražim. Saj jih ne sovražim toliko. Mislim Ema je katastrofa, ostali v njeni družini so pa sprejemljivi. Potrkam na eno izmed oken. Brez odziva. Stečem naprej. Tukaj me ne morejo videti.

Kar naenkrat mi pa na travi zdrsne. Pri tem se urežem v roko. Kakšen štor sem. »O, ogabno!« rečem ko se ozrem proti travi. Nisem padla, ker bi bila trava mokra. Saj v zadnjih dneh sploh nič ni deževalo. Ne, trava pod mano je rdeča od krvi. Ne more biti moja, saj mi iz roke ne krvavi tako zelo. Vstanem s takim sunkom, da mi skoraj ponovno spodrsne. Čez travnik stečem proti glavni cesti. Ozrem se okoli sebe. Če še ne bi bila v šoku zaradi padca in vsega drugega, bi bil prizor še pomirjujoč. In seveda, če ne bi bila v taki situaciji. Cesta, ki je po navadi polna prometa je zdaj popolnoma prazna. Na njej ni žive duše. Zna biti celo lepo. Veter mi v nos prinese gnusni vonj. Spominja me na vonj gnilih jajc, pomešanih s skisanim mlekom in tuno. To ne more biti nič drugega kakor stvori, razen če se je kdo na ta prelep dan odločil pripraviti okusen smuti. Nedaleč stran zagledam dve postavi, ki se mi približujeta. Vsa osupla ugotovim, da sem na travniku pozabila svoj nož. Odlično. Tako se bo končalo moje življenje. Ko poskušam biti pogumna ampak zaradi nerodnosti in nenatančnosti pozabim na lastno glavo in umrem. Očitno res ne bom dosegla starosti, moje skrbi glede sivih las so brez pomena.


***

spet malce krajši del, zato da ohranjam napetost ;)
ampak se je pa kar dosti stvari zgodilo kajne? ali ne?
a mislite, da bo April že v tretjem poglavju umrla? js mislm da ne :thinking: … sam kaj sta pa pol uni dve postavi? in kako se ju bo April rešila? lah ugibate v komentarjih xx
še neki haha, a kdo ve pravilno slovensko besedo za smuti? haha ker sm šla v sskj prevert če beseda smuti obstaja, pa očitno da ne. in pač če greste zadn odstavk pogledat lah vidte k piše smuti kr nism vedla kk drugač to napisat xD
pa če greste mal za nazaj pogledat moje objave (zgodbe) boste opazil, da sm (unfortionally) use dialoge spremenila v knjižne. do te odločitve sm pršla glede na dejstvo da če bo dejansk kej iz te zgodbe in jo bom hotla izdat to ne bo šlo z takimi dialogi in sm se odločla že zdej spremenit, da ne bom mela pol problemov lol. ful sori če dobivate second hand embarasmente iz tega ahahah men je nevem zaka ful cringe tko pisat dialoge ampk bomo skup pretrpeli ahahhaha
spet bom isto napisala kt pr useh delih do zdej: reees ful vm hvala za kritike, pohvale v komentarjih in za use lajke, res mi ful pomenjo <333
upam, da vm je blo ušeč, pa – pa :wave_tone1:

obveščam, če se spomnem:
- Kavica12
- #love
drugač pa vedn lah kliknete ono kljukico kle spodi hahahah hvala če bote <3