»Nima se smisla razburjati Rachel,« sem jo pomirjujoče nagovorila. »To je pač njihova odločitev in ne moremo je spremeniti.«
A izkazalo se je ,da imela Rachel prav. Naslednjega dne smo se prebudili v sivo, oblačno jesensko jutro. A Rachel je bila še bolj čemerna kot vreme. »Vidiš, da sem imela prav,« je izdavila, ko sva se srečali na zajtrku. »Ne maram slabega vremena,« mi je pojasnila, ko je opazila, da sem opazila njen namrščen obraz. »Sigurno imamo kaj zabavnega na urniku danes,« sem ji prepričano odvrnila. Rachel pa je zamrmrala nekaj v stilu: »Optimistična kot vedno…«
Narahlo sem zavila z očmi. Rachel je bila grozovita pevsimistka, ampak je bila zelo v redu oseba. Z očmi sem pregledovala urnik. Rachel je imela prav – ničesar zabavnega ni bilo. A potrudila sem se nekaj najti. »Rachel poglej!« sem vzkliknila. »Danes imamo likovno! Rada rišem. Pa ti?« sem se navduševala. Zdaj je z očmi zavila Rachel. »Evelin, nehaj,« je rekla. Res sem utihnila.
Čez 10 minut sem šla nazaj v svojo sobo in se pripravila za šolski dan. Saj veste, oblekla sem se, si skrtačila lase, umila zobe in pospravila posteljo. Vzela sem šolsko torbo in odšla iz sobe. Prvo uro sem imela biologijo in na nek način sem bila vesela, da z Rachel nisva skupaj pri tem predmetu. Poleg tega sem upala, da se bo vsaj njena jeza nekoliko ohladila.
~~~
Viktorija si je popravila svoje srebrnkaste lase in pobrala veliko svetlečo torbo. Bila je pripravljena za nov dan. Odhitela je po marmornatem stopnišču navzdol ter poiskala učilnico za bilogijo. Imela je načrt, da se bo resno spoprijateljila z Evelin. Nadajala se je, da ji bo to prineslo še več ugleda, saj je bila Eelin iz bogate, bogate, bogate družine. In res, vstopi v učilnico in hitro sede zraven Evelin. »Ojla! Lahko sedim tu? Rada bi bila partnerica s tabo!« je s sladkim glasom Viktorija ogovorila Evelin. »Seveda, prisedi.« je prijazno odvrnila Evelin.
*i* Vse gre po načrtu, *i* je pomislila Viktorija.


***
*i*(se nadaljuje) *i*
Evelin se ureja za šolo.