Ponovno malo krajši del. Kljub vsemu pa je pomemben za celotno zgodbo. Uživajte.

Prispela sem do zapora. Tam je bil moj oči za plastično pregrado v kateri je bila majhna luknja, da se lahko slišiva. "Živjo oči", sem začela pogovor. "Kaja kako si prišla sem?" "Dolga zgodba. Ampak uspelo mi je", nisem mu hotela govoriti o moških, ker mislim, da sam ve. "Oprosti, ker ti nisem verjel. Moral bi te poslušati.", je povedal s solznimi očmi. "Je že vredu. Sedaj je prepozno tako ali tako. Bolj me skrbi dejstvo,da me bo pri 18 Metka verjetno vrgla iz stanovanja. Sama pa nimam skoraj nič denarja. Delati pa ne morem, ker me Metka sili v učenje." Morda ste sedaj malo zmedeni. Res je, da mi Metka ni nikoli rekla,da me bo vrgla ven to nekako sklepam, ker me noče v stanovanju prav gotovo. "O tem sem tudi jaz razmišljal. Imam dobrega prijatelja, ki ga nisem videl že vse odkar je tvoja mami umrla. Takrat sem nehal govoriti z veliko ljudmi zaradi žalosti. Mislim, da te je celo enkrat videl, ko si bila majhna. ", je rekel oči. "Kaj res? Mi lahko prosim poveš njegov naslov ? Si bom zapisala na listek". S seboj imam namreč zmeram kuli in listek, ker nikoli ne veš. Oči mi je povedal naslov, ki ga sicer ne bom omenjala, da zaščitim zasebnost njegovega prijatelja. Ko ga bom v zgodbi omenjala bom zapisala "Ulica123." Z očetom sva se potem pogovarjala še o kakšnih drugih stvareh dokler ni policist rekel: "Čas je potekel." Poslovila sem se od očija in odšla. Prijateljev naslov sem imela v žepu. Razmišljala sem tudi kako sploh izgleda ta prijatelj in kako mu je ime. Vse kar vem o njem je njegov naslov. Takrat sem bila stara malo manj kot 16 zato sem vedela, da bom mogla še malo počakati preden vse to izvem. Sedaj pa je čas, da se vrnem domov preden Metka opazi.