Moje popolno extra zapleteno življenje. 48. del
17
"Sara! Večerjaaaaaa!" je kričala mami.
"Ja, ja saj grem no," sem nergaje rekla. Umila sem si roke in pojedla komiče.
"Kako bedno je zvečer biti sam," sem čez pol ure negodovala v postelji. Zdolgočaseno sem božala puhast srček, ki sem ga kupila v Primarku. Roke sem zarila pod blazino in zatipala nekaj trdega. Kaj pa je to? Oho! Saj to je telefon! Vtipkala sem geslo (Justinov rojstni datum) in hitro zamnjšala svetlobo ekrana. Ravno na pinterest se mi je odprlo. Spomnila sem se, kako sem gledala kako si naresti knjižno kazalko potem pa sem telefon hitro zabrisala pod vzglavnik, ker je prišla mami v sobo. Gledala sem malo in zagledla video kako naresti ful lepo pentljo.
"Waw," sem tiho šepnila. Kliknila sem na video in... In začela se je predvajati glasna glasba kitare. Ojej! V paniki sem hotela ugasniti telefon ali stišati glasbo pa sem ponesreči kliknila na gumb za zvišanje glasnosti in glasba je postala še bolj glasna. Čisto ponorela sem začela brezglavo tipkati po ekranu in končno sem orišla na namizje ampak kliknila YouTube Kids in se je začela predvajati tista grozna otroška muzika. Res nisem vedela kaj naj naredim samo prst sem tiščala pred zvočnikom pritiskala kar ene gumbe, ki nisem vedela ali so za vklop, znižanje ali zvišanje glasnosti na koncu pa sem iz čistega obupa samo dvignila jogij in telefon zatlačila podenj. Vsaj muzike se ni več slišalo. Zato pa je skozi letvice telefon padel na tla in z glasnim treskom pristal na tleh pod posteljo.
"O šit!" sem na glas rekla, kajti nisem nadzorovala svojih dejanj. Potem pa sem zaslišala korake na hodniku in sem se samo pokrila z deko čez glavo in od samega stres zaradi dogodka zaspala.
'PIP PIP PIP!'
O ne! Pozabila sem si ugasniti budilko! Tako pa sm s emorala zbuditi ob 7:00. Ampak ko se jaz enkrat zbudim, ne morem več nazaj zaspati. Tako sem odšepala v kopalnico in se preoblekla ter umila zobe.
Čez 2 uri smo že vsi pojedli zajtrk in oči se je ravno drl na Laro, zakaj ni pospravila postelje.
"MILIJONKRAT SEM TI ŽE REKEL DA JE TO TVOJE OSNOVNO OPRAVILO!" je vpil, da se ga je najbrž slišalo po celi Ljubljani.
"Ampak oči! Jaz se igram tukej gor in..." je oporekala Lara.
"ME NE ZANIMA! POSPRAVI JO ŽE, ČE NE BOŠ KAZNOVANA! NISI OPAZILA, DA SEM CEL TEDEN JAZ POSPRAVLJAL TVOJO POSTELJO?!"
"Grrrrrr! Ja, no saj bom!!!" je jezno rekla Lara in očiju pokazala jezik. Nato je stekla v sobo in zelo površno naravnala pregrinjalo. "Sem že!"
"Bolj se potrudi!"
Lara je tako zavila z očmi, da se skoraj ni več videlo njenih zenic in šarenic. Resnično je imela vsega dovolj. Zaloputnila je z vrati in se delala da pospravlja ampak se je v resnici igrala. To vem, ker sem šla gledat skozi ključavnico.
"Sara, zate velja isto! Popravi posteljo, zakaj moram to vedno znova poudarjat?! Z-A-K-A-J?!" je bentil oči.
Okej, kadar oči tako govori, pomeni da gre za res. Hitro sem stekla v sobo in (lično ter zgledno) poravnala posteljno pregrinjalo.
Hejlaaaaa! Tukaj nov del moje zgodbe!!! Naredila sem si tudi urnik, ki ga lahko pogledaš na spodnji povezavi:
https://www.pil.si/smetisnica/objava/urnik-mojih-objav
Pišem pa tudi novo zgodbo, najbrž veš katero. Lajk in komentar bi mi res polepšala dan!
Hvala!
Lp,
Super sisters:sparkling_heart:
"Ja, ja saj grem no," sem nergaje rekla. Umila sem si roke in pojedla komiče.
"Kako bedno je zvečer biti sam," sem čez pol ure negodovala v postelji. Zdolgočaseno sem božala puhast srček, ki sem ga kupila v Primarku. Roke sem zarila pod blazino in zatipala nekaj trdega. Kaj pa je to? Oho! Saj to je telefon! Vtipkala sem geslo (Justinov rojstni datum) in hitro zamnjšala svetlobo ekrana. Ravno na pinterest se mi je odprlo. Spomnila sem se, kako sem gledala kako si naresti knjižno kazalko potem pa sem telefon hitro zabrisala pod vzglavnik, ker je prišla mami v sobo. Gledala sem malo in zagledla video kako naresti ful lepo pentljo.
"Waw," sem tiho šepnila. Kliknila sem na video in... In začela se je predvajati glasna glasba kitare. Ojej! V paniki sem hotela ugasniti telefon ali stišati glasbo pa sem ponesreči kliknila na gumb za zvišanje glasnosti in glasba je postala še bolj glasna. Čisto ponorela sem začela brezglavo tipkati po ekranu in končno sem orišla na namizje ampak kliknila YouTube Kids in se je začela predvajati tista grozna otroška muzika. Res nisem vedela kaj naj naredim samo prst sem tiščala pred zvočnikom pritiskala kar ene gumbe, ki nisem vedela ali so za vklop, znižanje ali zvišanje glasnosti na koncu pa sem iz čistega obupa samo dvignila jogij in telefon zatlačila podenj. Vsaj muzike se ni več slišalo. Zato pa je skozi letvice telefon padel na tla in z glasnim treskom pristal na tleh pod posteljo.
"O šit!" sem na glas rekla, kajti nisem nadzorovala svojih dejanj. Potem pa sem zaslišala korake na hodniku in sem se samo pokrila z deko čez glavo in od samega stres zaradi dogodka zaspala.
'PIP PIP PIP!'
O ne! Pozabila sem si ugasniti budilko! Tako pa sm s emorala zbuditi ob 7:00. Ampak ko se jaz enkrat zbudim, ne morem več nazaj zaspati. Tako sem odšepala v kopalnico in se preoblekla ter umila zobe.
Čez 2 uri smo že vsi pojedli zajtrk in oči se je ravno drl na Laro, zakaj ni pospravila postelje.
"MILIJONKRAT SEM TI ŽE REKEL DA JE TO TVOJE OSNOVNO OPRAVILO!" je vpil, da se ga je najbrž slišalo po celi Ljubljani.
"Ampak oči! Jaz se igram tukej gor in..." je oporekala Lara.
"ME NE ZANIMA! POSPRAVI JO ŽE, ČE NE BOŠ KAZNOVANA! NISI OPAZILA, DA SEM CEL TEDEN JAZ POSPRAVLJAL TVOJO POSTELJO?!"
"Grrrrrr! Ja, no saj bom!!!" je jezno rekla Lara in očiju pokazala jezik. Nato je stekla v sobo in zelo površno naravnala pregrinjalo. "Sem že!"
"Bolj se potrudi!"
Lara je tako zavila z očmi, da se skoraj ni več videlo njenih zenic in šarenic. Resnično je imela vsega dovolj. Zaloputnila je z vrati in se delala da pospravlja ampak se je v resnici igrala. To vem, ker sem šla gledat skozi ključavnico.
"Sara, zate velja isto! Popravi posteljo, zakaj moram to vedno znova poudarjat?! Z-A-K-A-J?!" je bentil oči.
Okej, kadar oči tako govori, pomeni da gre za res. Hitro sem stekla v sobo in (lično ter zgledno) poravnala posteljno pregrinjalo.
Hejlaaaaa! Tukaj nov del moje zgodbe!!! Naredila sem si tudi urnik, ki ga lahko pogledaš na spodnji povezavi:
https://www.pil.si/smetisnica/objava/urnik-mojih-objav
Pišem pa tudi novo zgodbo, najbrž veš katero. Lajk in komentar bi mi res polepšala dan!
Hvala!
Lp,
Super sisters:sparkling_heart:
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Res je superrrrr!
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
ZAKON! TOP, TOP, TOP!
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Juhuuu!
Novi del!
Odlično kot vedno!!
:sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart:
Novi del!
Odlično kot vedno!!
:sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart:
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
vav! izjemno! in to je že.......... 48. del! vav! vse pohvale!
0
Moj odgovor:
sezgodi
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
samopodoba/samozavest
živijo,
bom kratka in jedrnata.
mene ZELO skrbi in me briga kaj si drugi mislijo o meni. ampak kokr mene skrbi ni vec uredu.
vedno ko kam grem kjer so nepoznani ljudje se bojim da se mi smejejo in usak govor potiho mislim da je o meni (na slab nacin). ne morem zaupat sama sebi, jaz lahko znam za test vse, se veliko učim, snov razumem.. ampak ko dobim test pred sebe slisim samo še "nic vredna si ne bo ti uspelo" in potem je slabo. res slabo. Ampak to se samo še slabša. Včasih sem prenesla biti z nepoznanimi ljudmi v prostoru in sem se po nekaj časa sprostila, ampak zdaj nemorem biti niti več s prijatelji. zavračam povabila da bi se dobili, na rojstnih dneh sem večino tiho. Treniram nogomet in pred vsako tekmo in med vsako tekmo se zjokam, da ce kaj zafrknem me bojo judgali, se mi smejali.. nemorem več..
Kaj naj naredim?
hvala vsem:heart:
bom kratka in jedrnata.
mene ZELO skrbi in me briga kaj si drugi mislijo o meni. ampak kokr mene skrbi ni vec uredu.
vedno ko kam grem kjer so nepoznani ljudje se bojim da se mi smejejo in usak govor potiho mislim da je o meni (na slab nacin). ne morem zaupat sama sebi, jaz lahko znam za test vse, se veliko učim, snov razumem.. ampak ko dobim test pred sebe slisim samo še "nic vredna si ne bo ti uspelo" in potem je slabo. res slabo. Ampak to se samo še slabša. Včasih sem prenesla biti z nepoznanimi ljudmi v prostoru in sem se po nekaj časa sprostila, ampak zdaj nemorem biti niti več s prijatelji. zavračam povabila da bi se dobili, na rojstnih dneh sem večino tiho. Treniram nogomet in pred vsako tekmo in med vsako tekmo se zjokam, da ce kaj zafrknem me bojo judgali, se mi smejali.. nemorem več..
Kaj naj naredim?
hvala vsem:heart:
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
nemorm nc druzgq rec:sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::tired_face::tired_face::tired
Fuuuuuullll dobri blogi pa fulll lepe stvari ...