Pomlad je prišla tiho, skoraj neopazno. Najprej so se na drevesih pojavili drobni popki, potem pa je nekega jutra zrak že dišal drugače – po cvetju in soncu. Z Žanom sva začela spet hoditi proti obali, čeprav je bilo morje še mrzlo. Hodila sva po robu vode, jaz sem imela čevlje v roki, on pa me je ves čas opozarjal, da bom prehlajena. Ampak bilo mi je vseeno – samo da sem bila z njim.

Enkrat sva se usedla na velik kamen in gledala, kako se svetlika voda. Dolgo nisva govorila, samo sedela sva in poslušala valove. Potem je on rekel: »Veš, včasih me skrbi, da bo prišel dan, ko te ne bom več videl vsak dan.« In tisti stavek me je kar zadel. Rekla sem mu, da si ne morem predstavljati dneva brez njega, in da upam, da bo poletje trajalo čim dlje.

Začela sva načrtovati, kaj bova delala, ko bo spet res vroče – koncerti, pozni večeri na plaži, vožnje s kolesi ob obali. Ampak v resnici mi ni bilo pomembno, kaj bova počela. Važno mi je bilo samo, da bo on tam. Ker zdaj sem razumela nekaj, kar na začetku nisem – ni šlo samo za plažo ali poljube ob sončnem zahodu. Šlo je za to, da sem ob njem čutila, kot da sem točno tam, kjer moram biti.

Včasih, ko sem ga opazovala, kako mi govori zgodbe iz otroštva ali se smeje, sem imela občutek, da bi lahko sedela tam in ga poslušala ure in ure. In takrat sem si mislila, da čeprav ne vem, kaj bo prinesla prihodnost, vem, da tega poletja nočem pozabiti. Ker ni bilo samo eno poletje – bila je cela zgodba, ki jo piševa skupaj.

Zdaj, ko se bliža konec šolskega leta, se v meni mešata navdušenje in malo strahu. Navdušenje, ker vem, da prihajajo dnevi, polni vsega, kar sva si obljubila. Strah, ker vem, da so stvari včasih nepredvidljive. Ampak mogoče je ravno to tisto lepo – da nikoli ne veš, kaj bo naslednje, in da zato vsak trenutek šteje.

In ko se zdaj spomnim tistega prvega pogleda na plaži, mi je jasno, da je bil začetek nečesa, kar bo v meni ostalo za vedno. Pa čeprav bo svet kdaj drugačen, čeprav bova midva kdaj drugačna – ta zgodba bo vedno samo najina.