Poletje je prišlo prej, kot sem pričakovala. Zadnji šolski dan sem komaj sedela pri miru, ker sem v mislih že bila na plaži. Ko sem stopila iz šole, me je Žan čakal pri kolesarnici, naslonjen na svoje kolo, z nasmehom, ki ga poznam že skoraj na pamet. Rekel je: »Pripravljena na najboljše poletje?« in jaz sem samo pokimala, ker sem vedela, da bo res.
Prvi teden sva preživela skoraj vsak dan ob morju. Pesek je bil vroč, voda pa končno dovolj prijetna, da sva plavala brez da bi se tresla od mraza. Ko sva ležala na brisačah, je on včasih vzel mojo roko in jo tiho držal, kot da noče, da ga kdo vidi. Ampak jaz sem vedela, da to dela zato, ker mu je pomembno. Nekega večera sva šla na tisti mali koncert ob plaži, kjer sva bila že prvič. Tokrat je bilo vse bolj domače, bolj najino. Ko je sonce tonilo v morje, se je nagnil k meni in me poljubil – nežno, počasi, kot da ima čas.
En dan sva šla z avtobusom v mesto. Hodila sva po uličicah, kupila sladoled in se usedla na rob fontane. Jaz sem mu govorila o tem, kaj bi rada počela, ko bom starejša, on pa je rekel, da bi rad nekoč imel majhno hiško ob morju, ker ga spominja na otroštvo. In nekako sem si ga znala predstavljati tam – z nasmehom, ki se mu naredi, ko gleda proti vodi.
Ko so dnevi postajali vedno bolj vroči, sva se zvečer pogosto dobila samo zato, da sva hodila ob obali, ko je bila skoraj prazna. Nisem veliko govorila, ker sem imela občutek, da besede niso potrebne. On me je držal za ramo, včasih pa me je samo gledal, kot da nekaj razmišlja, a mi noče povedati.
Zdaj, ko sedim in pišem to, imam občutek, da sem že dolgo vedela, da bo to poletje nekaj posebnega. Ne vem, kaj bo jeseni, ne vem, če bova vedno tako blizu, ampak vem, da je ta čas nekaj, kar bom nosila s sabo za vedno. Ker ni šlo samo za plažo, pesek in glasbo. Šlo je za to, da sem našla nekoga, ob katerem se počutim… doma.
In čeprav imam samo 14 let, se mi zdi, da so nekatere stvari preprosto resnične, ne glede na starost. Žan je zame ena izmed njih.
Prvi teden sva preživela skoraj vsak dan ob morju. Pesek je bil vroč, voda pa končno dovolj prijetna, da sva plavala brez da bi se tresla od mraza. Ko sva ležala na brisačah, je on včasih vzel mojo roko in jo tiho držal, kot da noče, da ga kdo vidi. Ampak jaz sem vedela, da to dela zato, ker mu je pomembno. Nekega večera sva šla na tisti mali koncert ob plaži, kjer sva bila že prvič. Tokrat je bilo vse bolj domače, bolj najino. Ko je sonce tonilo v morje, se je nagnil k meni in me poljubil – nežno, počasi, kot da ima čas.
En dan sva šla z avtobusom v mesto. Hodila sva po uličicah, kupila sladoled in se usedla na rob fontane. Jaz sem mu govorila o tem, kaj bi rada počela, ko bom starejša, on pa je rekel, da bi rad nekoč imel majhno hiško ob morju, ker ga spominja na otroštvo. In nekako sem si ga znala predstavljati tam – z nasmehom, ki se mu naredi, ko gleda proti vodi.
Ko so dnevi postajali vedno bolj vroči, sva se zvečer pogosto dobila samo zato, da sva hodila ob obali, ko je bila skoraj prazna. Nisem veliko govorila, ker sem imela občutek, da besede niso potrebne. On me je držal za ramo, včasih pa me je samo gledal, kot da nekaj razmišlja, a mi noče povedati.
Zdaj, ko sedim in pišem to, imam občutek, da sem že dolgo vedela, da bo to poletje nekaj posebnega. Ne vem, kaj bo jeseni, ne vem, če bova vedno tako blizu, ampak vem, da je ta čas nekaj, kar bom nosila s sabo za vedno. Ker ni šlo samo za plažo, pesek in glasbo. Šlo je za to, da sem našla nekoga, ob katerem se počutim… doma.
In čeprav imam samo 14 let, se mi zdi, da so nekatere stvari preprosto resnične, ne glede na starost. Žan je zame ena izmed njih.
Moj odgovor:
Nenaa
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Težave s simpatijo
Živijo! jaz mam eno težavico. imam simpatijo in ne morem nehat razmišljat o njem! mela sem že prej simpatije, ampak on je res tisti, ki mi je resnično všeč, ne zato kr je lep ampak kr je spoštljiv, prijazen in vljuden. jaz sem nova na soli, on je leto starejši in je res zlo prijazen z mano in rabim nasvet kako se zacet pogovarjat z njim kr me je strah. sucer me on kdaj kaj vprasa ampak se ne meniva dosti.
druga stvar je da sem zelo žalostna kr ma on baje visoke standarde in ni šans da bi bil zmano. ena sosošolka je bla tut u njega in se pogovarjala z njegovimi sošolci in rekli da ga raje pusti ampak jaz ne morem.
prosim svetujte samo kako naj se začnem družit z njim (v šoli), kako naj mu do konca šolskega leta povem da mi je všeč brez da bi se osramotila pred celo šolo.
druga stvar je da sem zelo žalostna kr ma on baje visoke standarde in ni šans da bi bil zmano. ena sosošolka je bla tut u njega in se pogovarjala z njegovimi sošolci in rekli da ga raje pusti ampak jaz ne morem.
prosim svetujte samo kako naj se začnem družit z njim (v šoli), kako naj mu do konca šolskega leta povem da mi je všeč brez da bi se osramotila pred celo šolo.
Vprašanje
Kako ocenjuješ rubriko Šport?
Všeč mi je takšna, kot je.
(14)
Raje kot novičke bi imel/a članek, ki se posveti enemu športu posebej.
(7)
Šport me na sploh ne zanima.
(9)






Pisalnica