Pisalnica
Hej
Dobila sem kar nekaj prijaznih komentarjev in prošenj in to mi je dalo nov zagon za nadaljevanje te zgodbe.
Torej tukaj je link na prvi del moje zgodbe: https://pil.si/pisalnica/objava/my-family-1-del-1
Preden začnem zgodbo imam pa vprašanje: Kako lahko v naslovu zbrišem besede "1. del"? Vesela bi bila vaše pomoči ker zgleda zelo čudno. Zdaj pa zgodba:
AIŠA:
"KAAAAAAAAAAAAAAAJ!!!" sem zvpila. "Kako si mogel!". Vrgla sem se na posteljo in začela jokati. Mama je pristopila. "Kako si mu dovolila!" sem zavpila skozi solze. "To ni bila moja odločitev" mi je rekla. "Bosta pa vsaj še Miša in Amar s tabo". "Khem khem, no ni nujno" je rekel oče, ko je pokukal v sobo. V meni se je že nabiral bes in takrat sem čisto podivjala. Zagnala sem se v očeta in ga ugriznila v nogo. Zavpil je, izgubil ravnotežje in padel, da se je z glavo udaril v mizo. Ni se več premaknil. Še vedno besna sem stekla do Miše in Amarja ki sta se žalostna stiskala skupaj. Povedala sem jima kaj sem storila očetu. Skupaj smo premišljevali ali je umrl in počutila sem se krivo. Za smrt je zagotovo zaporna kazen čeprav sem ugotovila, da bi bilo tam mogoče še bolje kot doma z izdajalskim očetom.
No ta del je malo krjašiker imam zdej klic. V komentarje zapišite kaj mislite da se je zgodilo in vaš pogled na zgodbo. Pa seveda bi bil dobrodošel tudi kakšen:heart::hugging::blush::kissing_heart::kissing_smiling_eyes:
Dobila sem kar nekaj prijaznih komentarjev in prošenj in to mi je dalo nov zagon za nadaljevanje te zgodbe.
Torej tukaj je link na prvi del moje zgodbe: https://pil.si/pisalnica/objava/my-family-1-del-1
Preden začnem zgodbo imam pa vprašanje: Kako lahko v naslovu zbrišem besede "1. del"? Vesela bi bila vaše pomoči ker zgleda zelo čudno. Zdaj pa zgodba:
AIŠA:
"KAAAAAAAAAAAAAAAJ!!!" sem zvpila. "Kako si mogel!". Vrgla sem se na posteljo in začela jokati. Mama je pristopila. "Kako si mu dovolila!" sem zavpila skozi solze. "To ni bila moja odločitev" mi je rekla. "Bosta pa vsaj še Miša in Amar s tabo". "Khem khem, no ni nujno" je rekel oče, ko je pokukal v sobo. V meni se je že nabiral bes in takrat sem čisto podivjala. Zagnala sem se v očeta in ga ugriznila v nogo. Zavpil je, izgubil ravnotežje in padel, da se je z glavo udaril v mizo. Ni se več premaknil. Še vedno besna sem stekla do Miše in Amarja ki sta se žalostna stiskala skupaj. Povedala sem jima kaj sem storila očetu. Skupaj smo premišljevali ali je umrl in počutila sem se krivo. Za smrt je zagotovo zaporna kazen čeprav sem ugotovila, da bi bilo tam mogoče še bolje kot doma z izdajalskim očetom.
No ta del je malo krjašiker imam zdej klic. V komentarje zapišite kaj mislite da se je zgodilo in vaš pogled na zgodbo. Pa seveda bi bil dobrodošel tudi kakšen:heart::hugging::blush::kissing_heart::kissing_smiling_eyes:
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
super JEEEEE! Vesela sem da si napisala nov del! Po mojem oče ni umrl, se je pa samo onesvestil.... :sparkling_heart:
0
Moj odgovor:
sezgodi
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
samopodoba/samozavest
živijo,
bom kratka in jedrnata.
mene ZELO skrbi in me briga kaj si drugi mislijo o meni. ampak kokr mene skrbi ni vec uredu.
vedno ko kam grem kjer so nepoznani ljudje se bojim da se mi smejejo in usak govor potiho mislim da je o meni (na slab nacin). ne morem zaupat sama sebi, jaz lahko znam za test vse, se veliko učim, snov razumem.. ampak ko dobim test pred sebe slisim samo še "nic vredna si ne bo ti uspelo" in potem je slabo. res slabo. Ampak to se samo še slabša. Včasih sem prenesla biti z nepoznanimi ljudmi v prostoru in sem se po nekaj časa sprostila, ampak zdaj nemorem biti niti več s prijatelji. zavračam povabila da bi se dobili, na rojstnih dneh sem večino tiho. Treniram nogomet in pred vsako tekmo in med vsako tekmo se zjokam, da ce kaj zafrknem me bojo judgali, se mi smejali.. nemorem več..
Kaj naj naredim?
hvala vsem:heart:
bom kratka in jedrnata.
mene ZELO skrbi in me briga kaj si drugi mislijo o meni. ampak kokr mene skrbi ni vec uredu.
vedno ko kam grem kjer so nepoznani ljudje se bojim da se mi smejejo in usak govor potiho mislim da je o meni (na slab nacin). ne morem zaupat sama sebi, jaz lahko znam za test vse, se veliko učim, snov razumem.. ampak ko dobim test pred sebe slisim samo še "nic vredna si ne bo ti uspelo" in potem je slabo. res slabo. Ampak to se samo še slabša. Včasih sem prenesla biti z nepoznanimi ljudmi v prostoru in sem se po nekaj časa sprostila, ampak zdaj nemorem biti niti več s prijatelji. zavračam povabila da bi se dobili, na rojstnih dneh sem večino tiho. Treniram nogomet in pred vsako tekmo in med vsako tekmo se zjokam, da ce kaj zafrknem me bojo judgali, se mi smejali.. nemorem več..
Kaj naj naredim?
hvala vsem:heart:
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
