Živjo!
Samo še štirje dni do konca šole, ta čas prav hitro teče.
Pred vami je 14. del zgodbe, upam, da vam bo všeč.
Prijetno branje!
~~~~~~~~~~
1. September
Zbudila sem se ob štirih zjutraj.
Imela sem zelo čuden občutek.
Neke vrste pričakovanje in strah, oboje naenkrat.
Cela družina je bila že budna.
Vpisala sem se v šolo, ki niti približno ni blizu mojega doma, kar pomeni... dijaški dom.
Prtljago sem pakirala že dan prej, tako, da sem v kovček zložila le še zobno ščetko in pižamo.
Ob 6h zjutraj sem bila pripravljena na odhod.
Poslovila sem se od družine in se še zadnjič pred začetkom šole razgledala po moji sobi, ki je bila, tako kot redkokdaj, pospravljena kot iz škatlice, tipi - topi in praktično prazna.
S kovčkom in potovalko na rami sem se odpravila na avtobusno postajo.
Vsedla sem se bolj zadaj v avtobus, saj me čaka dve uri dolga vožnja.
Med potjo sem poslušala glasbo, brala in si dopisovala z Alison.
Pot je precej hitro minila, le enkrat mi je bilo malo slabo.
Če izpustimo dejstvo, da je avtobusu sredi ceste počila guma in jo je moral it voznik zamenjat, smo se peljali precej mirno.
Izkrcala sem se in stala natanko pred dijaškim domom, v katerem bom živela naslednja štiri leta mojega šolanja.
Ura je bila točno osem, ob 8:30 pa bom lahko vstopila v dijaški dom.
Potovalko sem odložila v kabino, namenjeno le-temu in se razgledala.
Odločila sem se, da grem malo naokoli, da si ogledam mesto, ki ga bom v prihodnje velikokrat videla.
Sprehajala sem se.
Tukaj je svež zrak, sicer ne morski, tako, kot pri nas, ampak vseeno je super.
Zdi se mi, da ima tu vsaj vsak drugi prebivalec psa.
Res sem jih že veliko srečala.
Po sprehodu sem se vrnila pred dijaški dom.
Zdaj se je že nabralo precej dijakov in postavila sem se ob rob, da me ne bi kdo pohodil.
Iz stavbe je stopila gospa, ki sem predvidevala, da je ravnateljica.
Začela je govoriti po mikrofonu.
~~~~~~~~~~
Današnji del je malce krajši, mislim pa, da bo naslednji mnogo daljši, saj se bi veliko dogajalo.
Vesela bi bila kakšne kritike, mnenja, pohvale,... saj lahko tako izboljšujem zgodbo in jo dopolnjujem.
Lepo se imejte in se zabavajte (ne šole na glavo obrnit) do konca pouka, mislim pa, da tudi vi nimate več pravega pouka, zdaj, - vsaj pri nas - samo še ven hodimo in filme gledamo.
Sophie Donna