Živjo!
No, zdaj pa se počitnice res začenjajo.
Zdi se mi, da to razlagam ves čas, ampak sem res vesela.
Ja, malo hecno - mi imamo začetek počitnic - Lily pa začetek pouka. Ne dajte se zmest, kar uživajte v počitnicah, lahko si pa medtem preberete tale del moje zgodbe.
Tole je moja 30. objava, sploh si nisem predstavljala, da jih bom imela kadarkoli toliko, ampak - ko pišeš zgodbo se zgodi nepričakovano.
Uživajte v branju!
~~~~~~~~~~
"Dragi dijaki.
Pozdravljeni na naši srednji šoli, naslednja štiri leta boste večinoma preživeli tukaj. Za začetek vam bom predala nekaj osnovnih napotkov, ki vam bodo pomagali pri lažji organizaciji. Najprej pa bi se vam rada predstavila. Sem Agatha Kendall, ravnateljica vaše šole." Za trenutek se je ustavila, mi pa smo zaploskali.
"Dijaški dom pred vami je od šole oddaljen tri minute hoda. V sobe vas bo razdelila podravnateljica, po priimkih. Počakajte na razvrstitev, potem pa lahko hodite okoli. Danes morate biti v šoli natanko ob enajstih." Pogledala sem na uro - pol devetih. Imam še ogromno časa.
"Zaenkrat hvala za pozornost, pripravite se na razvrstitev." Zaploskali smo ji. Jaz sem se trudila preriniti do moje prtljage, ampak to ni ravno najenostavnejše opravilo, če se moraš rinit mimo svojih bodočih sošolcev.
Prebila sem se do svojega kovčka - končno. Zdaj sem se morala s kovčkom vred prebiti nazaj do vhoda v dom.
Ko sem stala že dokaj blizu sem slišala podravnateljico, ki je učence klicala po priimkih in jim delila ključe sob.
"...Bones in... Barth?......" Šele pri črki B je. To bo še trajalo, sem si mislila. Čez deset minut sem zaslišala...
"Taylor...Thompson?..." Rahlo nervozno sem hodila proti podravnateljici. V njeno smer je prav tako nervozno hodilo še eno dekle. "Dekleti, sta vidve Thompson in Taylor?" Pokimali sva. "Torej, vajina soba je v prvem nadstropju na levo, soba 120. Vsaki izmed naju je dala ključ. "Ne pozabita biti ob 11h v šoli!" Je še zaklicala za nama. Z dekletom, ki se je očitno pisala Thompson sva se postavili v vrsto za dvigalo. Zdelo se mi je mučno samo stati tam, zato sem se odkašljala in ji ponudila roko. "Živjo, jaz sem Lily Taylor, pa ti?" Pogledala me je in se mi nasmehnila. "Živjo. Amy Thompson, me veseli." Nekaj minut sva še klepetali, potem pa sva dobili prostor v dvigalu. Na prvi pogled je Amy prav prijetna družba. Vstavili sva se pred najino sobo. Na njej je z zavito pisavo pisalo 𝑻𝒂𝒚𝒍𝒐𝒓, 𝑻𝒉𝒐𝒎𝒑𝒔𝒐𝒏. Spogledali sva se in vstopili.
Soba je imela dve postelji, eno zraven druge. Imeli sva dve precej veliki omari in dolgo pisalno mizo ob oknu, ki je bila predvidoma namenjena obema. V sobi so bile tri vreče za sedenje, pogled skozi okno pa je imel razgled na šolo. Celotna soba je bila črno bela z modrimi dodatki.
Vsedla sem se na prvo posteljo, Amy pa zraven mene. "Kar razkošno, kaj?" Me je vprašala. Samo nemo sem pokimala. Ura je bila deset dopoldne. Še eno uro časa smo imeli.
Razgledala sem se po sobi.
Za dijaški dom je bila res ohranjena.
Moje življenje se je zdaj precej spremenilo, odkar ne živim več v Londonu.
Morala sem pustit mojo ljubo glasbeno šolo Harmony, prav tako tudi mojo psihologinjo. Iz glasbene šole sem se ubistvu izpisala, s psihologinjo pa se pogovarjava preko video-klica.
"Hey, si videla kopalnico?" Me je Amy zbudila iz sanjarjenja.
"Ne, zakaj?" Sem odgovorila. "Pridi pogledat to." Sledila sem ji po hodniku - kopalnico smo imele tri sobe, torej šest deklet skupaj. Pokukala sem skozi vrata. Ogledalo se je dobesedno svetilo od čistoče, vse stene so bile poslikane s prelepimi cvetlicami. Bilo je prav čarobno.
Ne morem verjet, da je dijaški dom tako urejen.
~~~~~~~~~~
Vsaka stvar se mora nekje zaključit, tale del zgodbe se tukaj.
Ne bi se branila kakšnega spodbudnega komentarja, kritike.
lovebooks<3 - nekaj odvečnih odstavkov sem odstranila, tako, da so zdaj odstavki pri premem govoru in tam, kjer se spremeni tema razlaganja, če me razumeš. Prosim, povej, ali je zdaj vredu, ali je še vedno preveč presledkov? Tvoji komentarji - in seveda tudi od vseh ostalih, da se razumemo - mi pomagajo izboljšati zgodbo.
Želim vam čudovite poletne počitnice, uživajte.
Sophie Donna