no, končno sem nekaj objavila po dolgem času...ni ravno nadeljevanje srednje šole, je pa nova zgodba v enem kosu, uživajte v branju! :wink:upam da jo boste celo prebrali in pokomentirali, malce daljša je, toda ne skbet

Prolog:
Verjetno poznate Prešernova dela. No, napisal je tudi 2 pesmi, katerih junakov nastopajo tudi tu. Torej: Povodni mož ter Turjaška Rozamunda. Zgodba se vrti okoli teh dveh pesmi, samo da je malce domišljijsko spremenjena.


V Turjaškem gradu sta živela Ostrovrhar ter Lejla. Urška in Povodni mož sta prišla k njima na počitnice. Bilo je ravno sredi popoldneva, ko se je zaslišalo kreganje dveh oseb. Ostrovrhar in Lejla sta se že par dni prepirala.

Zgodba:
Jaz (Urška) in povodni mož sva se samo odmaknila v sobo in se začela pogovarjati:
» Se ti zdi normalno, da se prepirata že toliko časa?« me vpraša Povodni mož
» Mja, no…Res je, da se, ko si v zvezi vedno nekaj prepiraš…Samo ta njun kreg mi gre že malce na jetra. Zakaj se sploh kregata?« vprašam
Oba sva vedela odgovor. Prepir je bil zaradi Rozamunde, Ostrovrharjeve bivše punce. Nevem ravno točno o čem se gre tema prepira, zagotavljam pa vam da je o njej! Še tisti trenutek v sobo pridrvi besna Lejla. Ko naju zagleda otrpne. Roke se ji nehajo tresti in si na obraz nariše prisiljen nasmešek. Prijazno naju pogleda in vpraša: »Draga moja gosta, kako vama je na počitnicah? Uživata?«
»V redu so…«rečem
»Lepo, lepo…« zamrmra in odvihra iz sobe.
»Izgleda pa res jezna in malce zmedena, kajne?« Vprašajoče pogledam svojega moža
»Ja, očitno je, da se je zgodilo nekaj velikega. Naj jo vprašava kaj je bilo?«
»Nah, ne nje. Bolje, da se zdaj ko je jezna ne vtikava v njo. Očitno še nisi videl prave ženske jeze. Bil si priča le koščku tega.« rečem in mu pomežiknem »vprašajva Ostrovrharja, vendar ne naravnost, saj je on kriv, da se je tako razburila.«

Naslednji dan Ostrovrharja ujamem na samem, na terasi. Primem ga in odvlečem do kota vrta, kjer naju ne more slišati nihče. Moji nohti se rahlo »porivajo« v njegovo roko, zato jo odmaknem.
»Živijo, zanima me par stvari…«začnem, toda še preden uspem nadaljevati, se za menoj prikaže Lejla. Hitro se odmaknem od njega in si dam prisiljen nasmešek.
»Ooo, Lejla, draga moja, tu si! Iskala sem te…« ji začnem nakladati. Sumljivo me pogleda in reče:
»Aha…In zakaj si me iskala?«
»Želela sem vedeti, če imate kaj blaga, da bi malce šivala« Oh, vem, najbolj grozen izgovor ever! Kar iz mene je prišlo. Joj, nekaj sumi.
»Da, imamo. Greš z menoj pogledati vzorce?«
»Seveda.« pomaham Ostrovrharju, ter mu pomežiknem. Zmedeno me pogleda, a že pohitim za Lejlo. Odpelje me v kleti gradu, nato pa v čudovito sobano. V njej je ogromno blaga, metrov, šivalnih strojev in cel kup drugih pripomočkov, ki jih ne znam poimenovati. O šivanju nimam veliko pojma heh.
»Zakaj pravzaprav potrebuješ blago?« me sumničavo vpraša
»Saj ga ne« ji samozavestno odvrnem. Tako presenečeno me pogleda, kar pobulji z očmi.
»Zakaj pa si potem spraševala po njem?!« me vpraša z močnejšim tonom glasu in pripre oči.
Ne odgovorim ji, temveč samo skomignem z rameni, ter odidem. Na hrbtu čutim njen srepeč pogled, a se ne obrnem. Mislim da misli, da gledam po Ostrovrharju oz. da ji ga poskušam »ukrasti«. Malce je ljubosumna. Pridem v svojo sobo in na naslonjaču zagledam Povodnega (mojega) moža. Povem mu vse kar se je zgodilo. Pove mi, da bo jutri Ostrovrharja naravnost vprašal kaj se dogaja.

Bil je večer, ko sem hotela na stranišče. Spet se je slišalo njuno kreganje. Moj mož je spal. Vem da tega kar bom ravnokar storila, ne bi smela, a me je radovednost premagala. Stopila sem k vratom in prisluškovala njunemu prepiru.
»NE! NE DOVOLIM TI TEGA!« slišim vpiti Lejlo.
»Prosim…Lahko bi živela z nama…V samostanu ji je verjetno grozno…« modeljuje Ostrovrhar
Opotekla sem se. Vem o kom sta govorila, nisem pričakovala tega…Vedela sem da se vrti okoli Roze, ampak tako…huh. Če sem prav razumela želi on njegovo bivšo pripeljati sem, na grad, da bi živela z njima. Ampak zakaj?? Zavedla sem se da še vedno stojim pri vratih, zato sem se po prstkih odtihotapila nazaj v sobo ter legla v posteljo in zaspala.


Zbudim se ter se spomnim vsega od včerajšnjega dne. Pogledam poleg sebe in zagledam svojega moža še vedno v postelji spati, zato ga zbudim. Povem mu, kar sem slišala včeraj, in se zmeniva, da bova danes šla do njega in ga izprašala zakaj želi to. Vem, vem, to ni najina stvar, toda tudi midva »živiva« tu, oz. sva gosta v tem gradu in njuni prepiri naju motijo. Sem sva prišla, da bi se mela lepo in uživala, ne pa da poslušava to njeno kreganje. Odločila sva se, da če se njuno kreganje ne konča, odideva.

Popoldne ju poiščeva in povabiva na klopco, kjer bi se pogovorili. Lejla gleda nekam sumničevo.
»No, kaj je?« nestrpno vpraša Lejla »vama kaj ne ugaja? Je kaj narobe?
Besedo prevzemem jaz: »Da, nekaj je res narobe. Moti naju, da se že dolgo kregata. Sme sva prišla uživati, in da bi se imela lepo, ne pa poslušati vajinega kreganja. Zdaj pa želiva, da se pobotata ter v miru pogovorita, čene odideva!«
»oh, draga moja…« osladno začne Lejla
»Ne! Odločita se sama!« zakličem ter odvihram, moj mož pa za menoj. Zmedeno naju pogledata, ter se namrščita. Vem, da se pripravlja nekaj velikega, napetost prav čutim v zraku.

Čez prb. 2uri se spet dobimo, da slišimo kaj sta se zmenila. Lejla ima solzne oči, Ostrovrah pa »tisti« pogled. Oba sta tiho, zato prva spregovorim: »No, sta se odločila?«
»Pogovorila sva se in…midva…midva...«začne jeclati Lejla
Ostrovrhar jo z močnejšim glasom prekine: »Misva se bova razšla. Roza pride živeti sem v grad, vidva lahko ostaneta še par dni, če želita, Lejla pa se bo odselila.« in srep pogled zapiči vame kot, da bi bila jaz kriva za to.
Z možem se spogledava, očitno sva istih misli in prikimam mu. Tokrat bo on dobil besedo.
»Ne bova ostala tu. Odšla bova jutri, danes bova pakirala, jutri odideva. Najinih počitnic je konec.« reče in odideva. Pozno v večer pakirava in pripravljava na odhod, kasneje pa se zmučena prekucneva v posteljo.

Naslednji dan greva na zajtrk. Tam je tudi Lejla, vsa sključena.
»Draga moja, pojej kaj…« ji rečem
»Ne morem. Ne veš kako boli. En morem verjeti kaj je storil.« v joku reče.
Pustim jo pri miru. Ko pojeva, vidiva da naju zunaj že čaka kočija. Kovčke ter preostalo prtljago s pomočjo Ostrovrharja naloživa gor, nato se objamemo ter poslovimo.

KONEC