Ta zgodba je za šolo pisanja od Blank. Malce zamujam z rokom, zato je razumljivo, če je ne bo upoštevala, a vseeno bi bila vesela, če jo preberete:)

Naj vam povem zgodbo. Zgodbo o fantu, ki ga je celo življenje zaznamoval dogodek z otroštva, fantu, ki je prehitro odrastel in kot majhen spoznal grozote in nepravičnosti tega sveta, fantu, ki se mu je življenje sesulo pred lastnimi očmi. Fantu, ki ga je vedno mučilo vprašanje Kaj, če…

To niso bile sanje. Sploh ne. Bili so spomini, resničnost, moja preteklost. Slaba preteklost.

Stvari, ki sem jih na splošno želel, ne, moral, potisniti stran, v najgloblji in najtemnejši kotiček mojih možganov, jih ujeti v kovinsko skrinjo in jo zavezati z verigami ter večkrat zakleniti. Pretiravaš, boste rekli. O ne. To skrinjo bi moral zapreti v pet večjih skrinj in vse skupaj zakleniti. Pa še vedno ne bi bilo dovolj.

Čez dan skrinja ostane zaklenjena. Tu in tam, mi v glavo šine kakšen zloben preblisk, ki bi mi rad mučil vest, a se prebijem brez večjih grozot. A ko se sonce spusti za gorami in se izza gričev prikažejo zvezde in gospa luna, postane grozno. Saj te s seboj nosijo noč. Temo. In to pomeni sanje.

Ponoči, ko je vse tiho, ko se zavijem v globine moje postelje, se ta kovinska skrinja odpre, vsa groza, kakor ogromna pošast vstane v meni in plane naravnost proti mojem srcu, moji duši. Zavit v ogromno odej- pričakujoč, da me bodo branile- potonem v kopico nočnih mor, spominov, ki me težijo. Vsakič, ko mi možgani predvajajo isti prizor, je kot bi gledal film, ki se ponavlja, film, ki ga sovražim, a ne morem umaknit oči z njega, film, kjer se mi gnusi glavni igralec, kjer razmišljam, kak bumbar je, da je naredil kar je.


(Ahem, prosim za bobne) In ta glavni igralec sem jaz. Šokantno, vem.

Verjetno vam je na tej točki postalo dolgčas, in ste samo preskočili dva odstavka mojega smiljenja samemu sebi. Zavili ste z očmi, razmišljujoč, je lahko kaj slabšega, od fantovega nakladanja, kar bi mu povzročilo more? Ali sam sebi koplje jamo s tem, da se trudi biti nek dober pisatelj? Neslana šala? Žal mi je, nimam ravno dobrega smisla za humor. In razlog za to je enak razlogu za moje nočne more.

Želite slišati? Nimam pojma, a vseeno vam bom povedal. Ker sem tako dobra oseba. (Iskreno upam, da boste po tem še mislili to.)

Govoril bom iz perspektive odraslega. Iz pogleda človeka, kakršen sem postal, ker je nekako težko pisati iz vidika otroka. Ja takrat sem bil otrok. Natanko 7 let sem dopolnil en teden pred tem. Vam je že kdo kdaj rekel, da je 7 slaba številka? Verjemite mu. Prosim, čuvajte svoje otroke pri sedmih (in tudi pri drugih letih, mimogrede).

Takole se je zgodilo…

Naša družina je bila bogata. Dejstvo, ki ga morate vedeti, čeprav ni ravno pomembno, a je dejstvo. In dejstva so pomembna.
Imeli smo veliko, mislim, res veliko hišo, vilo bi lahko rekel. Imela je prostorno dvorišče, pred in za hišo, stopnice so vodile do ovalnih vhodnih vrat. Fasada je bila kremne barve, velika okna so gledala naokoli, kakor oči. Imeli smo tudi garažo, kjer smo se otroci radi igrali. In ta garaža je zelo pomembna.

Staršev ni bilo doma. Po navadi, bi najela varuško, a sta odšla le v bližnjo trgovino in se jima ni zdelo potrebno (verjemite, bilo je). Otroci smo bili trije. Ah, niti svojega imena nisem povedal. Sem Roy. Priimka vam ne povem, ne potrebujete ga. Moj starejši brat je bil Ethan. Star je bil 10 let, izjemno ponosen fant. Mlajša sestrica, 5 letna, Anna, je imela oba z bratom ovita okrog mezinca.

Torej, igrali smo se v garaži, mislim, da smo se šli skrivalnice. Bila je naša najljubša igra, lahko smo se jo igrali kjerkoli in kadarkoli. Uporabili bi izštevanko, in tisti, ki bi bil izbran za iskanje, bi bil izjemno žalosten, ter poskušal prepričat ostala dva, če lahko zamenja. A druga dva se nista dala.

Na vrsti je bila Anna, ki je prej skoraj zajokala, da noče iskati. Njene modre oči so bile polne (lažnih) solz, kodrasti oranžni lasje pa so plapolali za njo, ko je skakala gor in dol.Čeprav naju je z bratom naučila plesati, kot ona igra, se pri skrivalnicah nisva dala. Če bi takrat vedel kaj se bo zgodilo, bi rajši do konca življenja iskal, samo, da bi teh naslednjih 10 minut izginilo. A seveda ni.

Garaža je bila velik prostor in ker avta ni bilo notri, je bilo prostora še več. Oče je v njej shranjeval vso odpadno šaro, ki je ni imel srca vreči stran, kar je mami naježilo dlake.

Anna je štela pri umivalniku. Vedel sem, da bo končala hitro, ker ni znala števil, zato sem odprl omaro za mano, v kateri je bilo veliko prostora, ki ga oče še ni napolnil s kramo. Po tiho sem zaprl vrata omare in se zazrl v poltemo.

Prislonil sem uho k vratom ter poslušal.

"Ne znam šteti do deset, zato bom štela le do pet. Ena, dva, tri, štiri, pet. Prihajam! Kdor ni skrit, ta miži!" je kričala sestrica.Lahko sem si jo predstavljal, kako je brskala naokoli, vsa navdušena, da naju bo našla.

Ozrl sem se nazaj po omari. Stvar je bila stara, zato se vrata niso dobro zapirala in je dnevna svetloba pronicala skozi špranjo. Bilo je ravno dovolj svetlo, da sem videl okoli.

Zasedel sem večino prostora v omari, a poleg mene je bilo na tleh nekaj stvari. Med skrivalnicami je bilo vedno dolgčas, tisti del, ko čakaš, da te najdejo. Po navadi me je prijelo lulat, se je tudi vam to kdaj zgodilo? Grozno je stati tam, napet od skrbi da te bodo odkrili in tega, da imaš poln mehur. Zato sem se želel zamotit.

Počepnil sem in začel brkat po stvareh. Dvignil sem ogomno prahu in skoraj kihnil, a sem se zadnji trenutek zadržal. Dvignil sem prvo stvar, ki mi je prišla pod roke in jo pogledal od blizu. Nekaj starih načrtov in map je bilo, naslednja stvar pa nekakšen čuden izvijač, za katerega še danes ne vem, kaj je. To dvoje sem želel odložiti nazaj, a ko sem pogledal navzdol, je bila tam stvar, ki je mojemu 7- letnemu jazu spremenila življenje. Na slabše.

Pištola.

Na tej točki se verjetno sprašujete po zdravi pameti mojih staršev in tudi jaz se. Kaj počne pištola v omari, v garaži, v kateri se igrajo otroci?? Ne vem, verjetno nikoli ne bom in tudi nočem.

A kot otrok se mi je zdelo kul. Seveda, pištolo sem videl a televiziji, v Ethanovih računalniških igricah in brez zadržkov sem jo pobral. Bil sem izjemno navdušen nad najdbo in seveda izjemno neumen. Odkritje sem želel deliti z bratom in sestro.
Od tod naprej je vse minilo zelo hitro, a se vseeno spomnim, kot v počasnem posnetku. In nikoli ne bom pozabil. Ne da bi mi vest pustila.

Odprl sem vrata omare, svetloba me je za trenutek zaslepila, a je bilo bolje. Anna je iskala pri kantah za smeti, Ethan pa je sedel na tleh, očitno ga je sestra že našla. Oba sta obrnila glave proti meni, češ, zakaj se predajam.

»Našem nekaj carskega! Pištolo imam, glejta.« sem rekel in orožje dvignil visoko v zrak, kot, da bi jo gledal cel svet. Ni.

»Roy, daj to stran! Ni varno!« Ethan je bil za svoja leta izjemno pameten in je imel v glavi možgane, ne kakor jaz, ki sem imel tam očitno mivko. Njegove zelene oči so me proseče gledale, polne zaskrbljenosti in strahu. Rjave lase mu je premetaval veter, ki se je prikazal ravno v tistem napetem trenutku. Anna naju je samo gledala, s širokimi očmi, ni vedela za kaj se gre.

»Ampak Eth, to je zakon…« Sem ga prepričeval, uporabljajoč star vzdevek. Moje modre oči so srečale njegove, navdušenje in sreča sta bila zagotovo jasna v njih. Tudi moji lasje, enaki bratovim so se vrtinčili v vetru, da sem dobil občutek, da sem na nekakšni vojni pustolovščini sredi puščave.

»Pusti pištolo, Roy! Nevarno je. Ne veš, kaj se lahko zgodi« brat me je prekinil in prišel do mene, da bi mi vzel nevarnost. Ko bi mu jo vsaj dal. Seveda nisem.

»NE! Ne dam ti! Moja je« sem zakričal in prislonil pištolo k prsim, prst pa sem položil na sprožilec, ker sem želel izkusit kakšen je občutek. Pff.

»Poglej me, Ethan!« sem rekel in tekel okoli »Poglej kako dobro izgledam!«

Tekel sem proti bratu, mahajoč s pištolo. Nato se je zgodilo.

Noge so se mi zavozlale, kakor, da bi bile iz želeja. Naenkrat sem padal proti tlem, ne zavedajoč se sveta okoli sebe. Vse kar je bilo v tistem trenutku je bil pok.

Udarilo je tako močno, grozno sem se prestrašil. Streslo me je vse od prstov na nogah, do konic vsakega lasa na moji glavi. Trde ploščice so me pričakale na tleh, ko sem končno pristal. Čeljust mi je udarila po tleh, bolečina jo je presekala na dvoje, a to ni bilo nič.

Strašen krik mi je razparal srce, prerezal dušo in nič ju ni popravilo. Ponoči isti krik še vedno odmeva v mojih možganih.
Od bolečine so mi po licih tekle solze, ko sem z bližnjega srečanja s tlemi, pogledal navzgor. In ta dogodek mi je ostal v možganih za večno.

Na tleh je v mlaki krvi in umazanije ležal moj brat in se tresel. Iz ust mu je lila rdeča tekočina in prav tako iz prsi. Anna je stala poleg njega, paralizirana od groze.

Spoznal sem, kaj sem storil. Spustil sem pištolo, z donenjem je padla poleg mene, kakor bi bila votla. Moje srce je bilo. Votlo.
Umoril sem svojega brata. Nisem ga poslušal, bil sem neumen in to ceno je moral plačati on.
Stekel sem do sorojencev in pokleknil poleg umirajočega brata. Anna se je premaknila in vstala, da bi slekla do stacionarnega telefona, verjetno poklicat starše.
»Anna. Ostani tu« Ethan je tiho rekel, Anna je bila že pripravljena ugovarjati,
»Nič se ne da stortiti. Oba morata biti tukaj, prosim« je brat prosil. Prešinilo me je, da je sprejel svojo smrt Kako je to mogoče?
»Ethan, žal mi je…n-nisem ho-tel« jokal sem. Brat me je stisnil za roko. Čeljust me naenkrat ni več bolela, srce je bolelo veliko huje.

»Umiraš. T-te bo vzela gospa smrt, bratec?« je jecljala Anna. Ethan je prikimal.

»Mora. Peljala me bo k Bogu, veš. A ne bom vaju zapustil« je rekel.

Zgrabila me je panika, moj brat bo umrl, zapustil naju bo, tukaj in zdaj.

»N-ne. Tako mi je žal. Ne pojdi. Ne ne ne ne, ne moreš. Kdo se bo igral z nama…?« Anna mi je položila roko na ramo.

»Pozdravi ju zame, boš? Ne, res naju me boš zapustil. Tisti, ki ga imamo radi, nas nikdar ne zapusti.« presenečen sem pogledal Anno in jo objel. Popolnoma je sprejela bratovo smrt, čeprav je bila samo 5- letnica. V njej je bilo vedno malo Lune Lovegood.

Vsi trije smo jokali, ko smo se poslovili.

»Rad te imam Ethan. Hvala, da si mi posodil igrače in se igral z mano. In žal mi je. S-se vidimo. N-nekoč.« sem mu povedal. Ne morem verjeti, da sem se poslovil. Stisnil sem ga za roko, ko se je kremžil od bolečine.

»Adijo, bratec. Lepo se imej, tam zgoraj. Pogrešala te bom. Ljubim te.« je rekla Anna in mu položila poljub na čelo.

»Rad vaju imam, oba« je rekel Ethan in zakašljal, »povejta staršem, da ju ljubim. In prosim, živita še zame« je rekel in izdihnil.

V trenutku je zame sonce ugasnilo, ptički so prenehali peti in moje življenje se je sesulo.

Nimam pojma, kaj se je zgodilo potem, vse kar sem vedel je bilo, da sem ubil lastnega brata.

Ko gledam nazaj, se mi zdi čudno kako smo se poslavljali. Slišali smo se precej stari za otroke, a v takih situacijah, je treba odrasti za več desetletji v sekundi. In ugotovil sem, da otroci drugače dojemajo smrt. Kakorkoli, vseeno boli. Naredil sem konec bratovega življenja, čeprav mi je rekel, naj bom previden.

No sedaj veste, kaj mi ponoči krade spanec. Morda se v teh besedah zdim brezbrižen, a besede maskirat ne povedo
ničesar. Za temi črnimi črkami obstaja veliko več. Vsa bolečina v srcu, teža na duši in spomini v glavi, vse to ostane skrito nevednim, človeškim očem.