KAJA ADAMS
Naslednjo sekundo nas portal povleče nazaj v našo dimenzijo. "Kaj je bilo to?!" zavpije Lili. Skomignem. Na nek način mi je žal, da smo se z Aftonovimi videli tako na hitro, po drugi strani sem pa tega vesela. Pogledam na telefon, Phoenix mi je poslala sporočilo. Malo neumno, saj bi lahko preprosto prišla do nas... A ko preberem njeno sporočilo mi je jasno, da je prišla do nas takrat, ko smo bili v igrici in nas ni našla. Njeno sporočilo pravi: "Hej, Kaja, danes je moj oči sprejel nekaj novih pravil, da bi nas zaščitil, objavljena so na oglasni deski pred Zbiralno dvorano... Sano toliko, da veste." "Kaj pa je?" vpraša Hope. "Phoenix mi je pisala," odgovorim, "pravi, da je Kralj sprejel nova pravila, objavljena pa so na oglasni deski." "No, pojdimo jih pogledat," reče Žiga in skupaj se odpravimo do tja. Na oglasni deski je dolg pregament, na njem so napisana pravila:
PRAVILA ZA VARNOST DEMONOV V VOJNEM ČASU
1. Prebivalci Demonije je ne zapuščajte, če ni nujno (če želite dobiti dovoljenje, da greste iz nje, se zglasite pri Kralju)
2. Nikomur in nobenemu čarobnemu ali nečarobnemu bitju ne omenjajte naših načrtov za boj (Angelom, Feniksom, Človekom in drugim)
3. Če kdo izve karkoli, kar bi nam lahko pomagalo v boju, naj to takoj sporoči Kralju
4. Vsak Demon mora imeti v kontaktu vsaj enega od računalniških Demonov, v primeru, da ga posrka v gamersko cono in ne more iz nje
5. Če kdo od vaših prijateljev, svojcev, staršev izgine, to takoj sporočite poveljniku naše vojske
"Ojoj," zaječi Jan, "to je tako veliko pravil!" "Pet jih je, Jan," zavije z očmi Lili. "To že, ampak kaj pa naša svoboda?!" se razburi Gal. "Čakaj, to še ni vse!" pokažem na pregament. "Kaaaaj?!" pobulji Žiga.
6. Preden pokličete po telefonu kjerkoli drugje kot v Demoniji, se najprej prepričajte, da ni kamer v tem prostoru oz. da nihče ne prisluškuje (enako velja za sprejemanje klicev)
7. Če govorite po telefonu z drugim Demonom, govorite v Demonščini, če pa govorite s kom, ki ni Demon, pa se poskusite sporazumevati le z "ja" in "ne"
Uf, Kralj je pa tole vse zelo resno vzel. No ja, saj se da živeti tudi s tem, ne? Vsaj ni prepovedal branja in poslušanja glasbe, hehe. "Am, mogoče tole ni v kontekstu," začne Lili plašno, "a kaj pa šola?" Vsi se sunkovito zasučemo k njej in jo debelo pogledamo. "Koga briga šola!" zavpije Jan. "Kaj je s tabo, Jan?! Jaz hočem izdelat sedmi razred, ne mislim še eno leto neprostovoljno sedeti v osnovni le zaradi vojne!" se zgrozim. "No, glede tega ni treba skrbeti, Kaja," se oglasi za mano znan glas, "ne bo vam treba. Pridite, pokažem vam, kje bo zdaj vaša šola." Phoenix sledimo po dolgem hodniku. "Bravo, Lili," zarenči Jan. "Saj si slišal Kajo, bučman!" revskne nazaj. "Dajte se umirit," zavije z očmi Hope, "prepir nam ne bo pomagal." "Tu smo!" vzklikne Phoenix. Pokaže na ogromna, črna vrata, na katerih je veliko razpok. Te so tanke, dolge črte, ki so prepredene v nekakšno mrežo, po njih pa se pretaka lava. Phoenix jih odpre in za njimi je ogromna stavba, ki je najbrž šola, nebo je nevihtno vijolične barve, strele bliskajo iz oblakov. Do šole vodi črna pot, ki je tako kot vrata prepredena s tankimi črtami lave. Obrnem se. To je v bistvu nekakšen most, ki vodi čez lavo, ki je naokoli. Polega našega sta še dva mosta, na levi eden in na desni eden. "Jutri boste začeli hoditi v to šolo z drugimi Demoni, sem pa uredila, da ste vsi v istem razredu," se obrne k nam Phoenix, "mislim to, da as bo vseh šest v istem razredu, v katerem, pa boste izvedeli danes zvečer." "Hvala Phoenix!" vzklikne Lili. "Zdaj pa pojdite na kosilo," se nasmehne. Odidemo na kosilo, in nato v sobo. "Kaja," reče Lili lenobno. "Ja?" vprašam. "A zaigraš kakšno na kitaro, da skupaj zapojemo?" "Jaaa!" vzklikne Hope, Gal pa me spodbudno pogleda. Čisto sem pozabila na kitaro! S sabo sem prinesla in električno in klasično. Iz kovčka potegnem klasično in jo oglasim. "Katero pa?" vprašam, ko končam. "2002 od Anne marie!" Vzklikne Lili. "Sem vedel," zavije z očmi Jan, a se smehlja. "Ej, super komad je!" se mu upre Lili. "No prav, pa dajmo," se nasmehnem in tako naprej do večera. Ne bom pozabil na stare čase, Lajf, Za prijatelje, Die young, skratka same take žurerske in za prijatelje. Najboljši večer ever!
********************************************************************************************************************************
No evo, ko sem končevala tale del, sem si prižgala Ne bom pozabil na stare čase in se spomnila na šolo v naravo v petem razredu, ko smo ga res žurali in se imeli fajn s prijatelji in prijateljicam. Tale del je posvečen in je za vse prijatelje, prijateljice in našim spominom, ki so tako lepi, da jih ne bomo nikoli pozabili. Za prijatelje!
Lp, Kattie