KAJA ADAMS
"Kaja, vstani! Čez pol ure imamo šolo!" je bila živčna Lili, ko me je zbujala. Zdaj pa je pet minut do začetka pouka, sedimo v naši novi učilnici. Kot je Phoenix obljubila, smo jaz, Hope, Lili, Gal, Žiga in Jan v istem razredu. Teh pet minut mine kar prehitro in v našo zdaj matično učilnico pride naša nova razredničarka. Predstavi se nam in pove, da uči Anglenščino ter da ima tečaj Demonščine, če komu ne gre. Saj še kar furamo. Naredimo nekaj vaj iz anglenščine, nato pa zazvoni. Šest prijateljev se stisnemo skupaj in počasi, kot da bi hoteli drug drugega varovati, do naše učilnice za slovenščino. Učiteljica je grozno zoprna. "A veste, da je pa A razred (mi smo B, vsaj tako kot na naši šoli v Sloveniji) veliko bolj prijeten kot vaš, ste zelo klepetavi," in na koncu nekaj o tem, da bo govorila z našo razredničarko o tem. Kaj njej ni jasno?! Prvi dan v novi šoli je za nas in to ji je nekdo (mislim, da mu je ime Brian) tudi povedal, pa ga je poslala ven iz razreda. No, tudi mi bomo govorili z razredničarko, pa bomo videli, kdo ima prav! Hvala Bogu zazvoni in poženemo se iz razreda na vrt za šolo, da bi imeli malico. Opazim, da Gal gleda za novo sošolko, mislim, da ji je ime Letty. "A ti je malo všeč, Gal?" se zareži Jan. Očitno je Gal pozabil, da sva za Božič skupaj plesala. Ampak saj nisva par, zato... "Ok, vam povem, ker smo prijatelji: malo mi je všeč," pove potiho, "oziroma zelo. Mislim, da sem vanjo!" Kaj temu človeku ni jasno?! Kako se lahko zaljubi vanjo, če je pa sploh ne pozna?!! Z grozo opazim, da mi gre na jok. Požrem solze in rečem: "Saj je sploh ne poznaš, Gal." "V bistvu jo," reče, "prijateljica iz otroštva je, zelo je prijazna." Srce se mi razdrobi na milijone koščkov. Je dementen?! "Samo na stranišče skočim," rečem in jo stegnem in se zaklenem v kabino na stranišču, da bi se zjokala. Tam končno pustim solzam, da tečejo. Pa naj, bom rekla, da imam alergijo. Zakaj sploh jokam?! Saj nisva par! Obrišem si solze, malo počakam, da se ne vidi več, da sem jokala in odšla po torbo na vrt, nato pa do učilnice za glasbo. Mogoče bo predmet bolj zanimiv kot pa na prejšnji šoli. Pogrešam svoje bivše sošolce. Kot je napisala Urška v PILu, vse mine in tudi ta vojna bo in potem bo bolje. Ker slabše itak ne more biti (oziroma o tem ne bom niti razmiišljala). In res: pouk glasbe je bil veliko boljši kot doma, učiteljica je nas, glasbenike, prosila, če gremo po inštrumente in teleportirali smo se ponje. Eden je igral bobne, eden električni klavir, jaz kitaro in skupaj smo zaigrali par komadov in nato še jaz Can you feel the love tonight. Ta komad je moj najljubši iz Levjega kralja. Kar prehitro je minila ta ura, a sem se tolažila, da bo kmalu konec pouka. Le še ena ura zgodovine in potem zadnja ura etike. Učitelj za zgodovino je po značaju tak, kot naš prejšnji. Ko razlaga snov, ga vsi poslušajo, saj jo obrazloži tako zanimivo, da ga preprosto moraš poslušati. Dela tudi razne powerpointe z različnimi animacijami. Zazvoni. Vsi učenci s ezapodijo na hodnik, nekateri se derejo, da je to zadnja ura. Aja, nič nisem še povedala o notranjosti šole: stene na hodnikih so črne, vmes pa so žile, po katerih teče lava. Učilnica pa je vsaka drugačne barve, stoli so leseni. No ja, zdaj gremo proti učilnici za etiko. Usedemo se in učiteljica je zelo energična in pogovarjamo se in smejimo. Zazvoni in vsi se poženemo iz šole na mostove ter v jedilnico. Ko ojemo, gremo v našo sobo. Čeprav se nam godi bolje kot drugim Demonom po svetu, se počutim kot v zaporu. Že več tednov nismo videli naravnega sonca, tu pa tudi ni kaj dosti zelenja. Primem kitaro v roke in zaigram. To je edina stvar (poleg prijateljev), ki mi pomaga, da se mi ne utrga. V sobo pridejo še drugi, vsi razen Gala. "Gal je pri Letty, skupaj se bosta učila," razloži Hope. !UČILA! Gal se nikoli ne bi učil prvi mesec v šoli! "Eh, pa naj gre s svojo punco nekam," zavije z očmi Jan, očitno razočaran, ker ga je njegov najboljši prijatelj tako "izdal". "Koga briga," reče Žiga, "Kaja, daj, pojdimo Roblox, da se zamotimo." "Ja, prav," rečem nekje v tretji dimenziji. Misli mi uhajajo k Brianu, zelo je lep in še pogumen, da je slovarci tako povedal. "Katero gremo?" vprašam. "Pojdimo Piggyja," reče Žiga in midva prikimava. Hope je iz jedilnice prinesla radler (brezalkoholen) in vsak je spil svojega, za Piggyja ne smeš imeti pregretih možganov. Zaspali smo v oblačilih, s telefoni v rokah in s piksnami radlerja ob posteljah. Nič čudnega, da je Phoenix kap, ko nam je prišla reč lahko noč. Gala še zmeraj ni bilo. Tistega večera še nismo vedeli, a takrat se je res začel kaos v naših življenjih.
***********************************************************************************************************************************
Evo, nov del! Se opravičujem, ker sem rabila toliko časa za novega, a veliko imam dela za šolo.
Lp, ostanite zdravi in predvsem !NE OBUPAJTE!, ker saj veste, za vsakim dežjem posije sonce, tudi če moraš čakati več kot eno leto
Kattie