Hej! Nov del je tukaj...
»Domov moram.« sem živčno zamrmrala Katy, medtem pa pogledovala na uro v njeni sobi. Za moje pojme je kazala veliko prepozno, oče bo že doma, in niti predstavljati si nisem hotela, kaj me čaka, ko se vrnem.
Katy je pokimala, zmedena kam se mi mudi, a je, kot vedno ostala tiho. Poslovili sva se in hitro sem stekla domov.
--------------------------------------------------------------------------------------------
»KAJ SEM TI REKEL O TEM, DA OSTANI DOMA??!«
Pogoltnila sem in komaj zadrževala solze. Oče mi je kričal v obraz in samo še čakala sem na bolečino, ki je bila neizogibna.
»Odgovorii mi na prekleto vprašanje, Alice??! POVEJ KAJ SEM REKEL?!« zdrznila sem se, že stotič v teh desetih minutah.
»Os-ostati bi-i mogla do..« besede je prekinila ostra bolečina, ko je moje lice zadela očetova roka.
»DOMA, ja! In nisi! Česa nisi razumela pri tem, čudak?!« se je zadrl in me z nogo tako silovito brcnil v trebuh, da sem padla po tleh. Nisem imela moči zadrževati solze, v potokih so mi lile po licih, očeta pa je to le še bolj razjezilo. Niti začel še ni.
-----------------------------------------------------------------------------------------------
Katyino stališče/vidik
Razmišljala sem.
Razmišljala sem o vsem, kar se zadnje čase dogaja. O Alice in njenem čudnem obnašanju. Dobro vem, da z očetom nima najboljšega odnosa. Nimam pa pojma, kako globoko sega to sovraštvo. Res me skrbi zanjo.
In seveda sem mislila na Edwarda. In vsakič, ko se je v moji glavi pojavil njegov obraz, me je v srcu močno zabolelo.
*i*Oh, če bi bilo tvoje srce res zlomljeno, bi bila mrtva. Zato utihni.*i* V glavi sem zaslišala glas.
*i*No, po vsem tem, mora biti v peklu lahko.*i* Sem rekla nazaj.
Super, zdaj se že pogovarjam sama s sabo. Kaj pride naslednje? Čajanka?
*i*Veš, dobro je, da govoriš sama s sabo, včasih potrebuješ nasvet strokovnjaka. Šele, ko boš sama sebe vprašala, če lahko ponoviš, kar si ravnokar rekla, imaš problem.*i*
*i*Uff, utihni, ti tam.*i*
Še nekaj časa sem se smilila sama sebi, ko sem na mizi zagledala nekaj, kar ne bi smelo biti tam.
Alicina knjiga. Njena najljubša knjiga.
Razmislila sem. Lahko bi ji jo nesla nazaj. Pa se mi da vstati iz tako čudovite, prijetne, mehke postelje. Bilo je ravno prav hladno, z lahkoto bi zaspala…
Zmajala sem z glavo in sedla. Zunaj je bil še svetel dan, bilo je toplo poletje in še… še nekaj mi je pravilo, da moram do Alice. Torej sem pograbila knjigo in odšla.
---------------------------------------------------------------------------------------------
Skoraj sem že stala na dvorišču Alicine hiše, ko je zapihal veter in stresla sem se. Imela sem močan občutek, da je nekaj narobe. Hiša moje najboljše prijateljice je bila tako, tako temačna in srhljiva. Stopila sem proti vratom, ko sem zaslišala pridušeno kričanje iz notranjosti hiše. Prevzela me je panika, a sem se zbrala.
*i*Bodi pametna Katy! Umiri se… *i*mi je govoril notranji glas in prvič sem bila izjemno hvaležna, da je tam.
Previdno sem odšla za vogal hiše, kjer sem vedela, da je okno, gledajoč v dnevno sobo. Tiho sem se mu približala in pogledala noter.
Kar sem videla, ne bom pozabila, do konca življenja, ne.
----------------------------------------------------------------------------------------------
Alicino stališče/vidik
»SOVRAŽIM TE ALICE!«
Ležala sem na tleh, pod tanko majico sem čutila hladne kuhinjske ploščice, a nisem imela moči sedeti. Saj ne, da bi me oče pustil.
»Vstani!« se je zadrl in me za lase, grobo potegnil na noge. Želela sem jokati, a v meni ni bilo več solz.
»Pospravi ves ta svinjak! Takoj!« ozrla sem se po dnevni sobi, v njej je bilo ogromno praznih pločevink piva. Malce sem zavzdihnila, ni bilo prvič, da bi to počela.
»Začni!« zdrznila sem se ob udarcu mojega lice, vse telo me je bolelo, in nisem mogla prenašati več. V kotičke vidnega polja se mi je začela plaziti tema, a sem se proti nezavesti borila. Morala sem pospraviti, sicer bo oče razjarjen. Preverjeno.
---------------------------------------------
*i*Alice pa ni vedela, da je vse to mučenje opazovala njena najboljša prijateljica in kako krivo se je le-ta počutila.*i*
Katyino stališče/vidik
*i*Alice. Zlorabljena. Pretepena.*i*
Nikoli ne bi teh besed povezovala z mojo najboljšo prijateljico, zdaj pa je vse kliknilo. Vse rane, modrice, ki jih je skušala prikriti, vsi patetični izgovori, da ne more na zabavo, čas, ko se je borila z depresijo, in z nikomer ni spregovorila besede…
To se je moralo dogajati že dolgo. In jaz ji nisem pomagala. Nikoli. Pa bi ji lahko. Lahko bi jo rešila iz tega…
Ob zadnjih mislih so mi po licih začele padati solze.
Nato pa sem zaslišala škripanje vhodnih vrat, in korake na sprednjem delu hiše. Alicin oče. Samo molila sem lahko, da me ne opazi. Razločila sem odpiranje avtomobilskih vrat in zagon motorja. Odlično, odšel bo.
Ko sem bila prepričana, da avta ni več na spregledu, sem hitro stekla do vhoda in stopila v hišo. V nos mi je udaril slab vonj po alkoholu, potu in krvi. Fuj.
»Katy! Kaj pa ti…« samo objela sem Alice, previdno, saj sem po njenem pogledu sodeč, vedela, da jo še vedno zelo boli.
»O, draga..« Alice se je sprostila v objemu in me objela nazaj.
»Morali bi…koga poklicati..« sem rekla, komaj zadrževala solze. Prijateljica pa je samo odkimavala.
» Ne morem, Katy. Nisem še polnoletna, poslali me bodo stran, in tega nočem.« Želela sem protestirati, a je nadaljevala, »Počakati moram do rojstnega dneva. Potem bom nekaj storila…« je zašepetala. Z zadnjimi besedami so se mi solze razlile, prav tako Alice.
Še nekaj časa sva ostali v objemu druga druge, potem pa sem hitro odšla, v nevarnosti, da lahko vsak trenutek pride Alicin oče.
-----------------------------------------------------------------------------------
Upam, da vam je bilo všeč. Hvala vsem, ki betere mojo zgodbo. Komentirajte, lajkajte, res mi veliko pomeni. :heart:
Harmony
»Domov moram.« sem živčno zamrmrala Katy, medtem pa pogledovala na uro v njeni sobi. Za moje pojme je kazala veliko prepozno, oče bo že doma, in niti predstavljati si nisem hotela, kaj me čaka, ko se vrnem.
Katy je pokimala, zmedena kam se mi mudi, a je, kot vedno ostala tiho. Poslovili sva se in hitro sem stekla domov.
--------------------------------------------------------------------------------------------
»KAJ SEM TI REKEL O TEM, DA OSTANI DOMA??!«
Pogoltnila sem in komaj zadrževala solze. Oče mi je kričal v obraz in samo še čakala sem na bolečino, ki je bila neizogibna.
»Odgovorii mi na prekleto vprašanje, Alice??! POVEJ KAJ SEM REKEL?!« zdrznila sem se, že stotič v teh desetih minutah.
»Os-ostati bi-i mogla do..« besede je prekinila ostra bolečina, ko je moje lice zadela očetova roka.
»DOMA, ja! In nisi! Česa nisi razumela pri tem, čudak?!« se je zadrl in me z nogo tako silovito brcnil v trebuh, da sem padla po tleh. Nisem imela moči zadrževati solze, v potokih so mi lile po licih, očeta pa je to le še bolj razjezilo. Niti začel še ni.
-----------------------------------------------------------------------------------------------
Katyino stališče/vidik
Razmišljala sem.
Razmišljala sem o vsem, kar se zadnje čase dogaja. O Alice in njenem čudnem obnašanju. Dobro vem, da z očetom nima najboljšega odnosa. Nimam pa pojma, kako globoko sega to sovraštvo. Res me skrbi zanjo.
In seveda sem mislila na Edwarda. In vsakič, ko se je v moji glavi pojavil njegov obraz, me je v srcu močno zabolelo.
*i*Oh, če bi bilo tvoje srce res zlomljeno, bi bila mrtva. Zato utihni.*i* V glavi sem zaslišala glas.
*i*No, po vsem tem, mora biti v peklu lahko.*i* Sem rekla nazaj.
Super, zdaj se že pogovarjam sama s sabo. Kaj pride naslednje? Čajanka?
*i*Veš, dobro je, da govoriš sama s sabo, včasih potrebuješ nasvet strokovnjaka. Šele, ko boš sama sebe vprašala, če lahko ponoviš, kar si ravnokar rekla, imaš problem.*i*
*i*Uff, utihni, ti tam.*i*
Še nekaj časa sem se smilila sama sebi, ko sem na mizi zagledala nekaj, kar ne bi smelo biti tam.
Alicina knjiga. Njena najljubša knjiga.
Razmislila sem. Lahko bi ji jo nesla nazaj. Pa se mi da vstati iz tako čudovite, prijetne, mehke postelje. Bilo je ravno prav hladno, z lahkoto bi zaspala…
Zmajala sem z glavo in sedla. Zunaj je bil še svetel dan, bilo je toplo poletje in še… še nekaj mi je pravilo, da moram do Alice. Torej sem pograbila knjigo in odšla.
---------------------------------------------------------------------------------------------
Skoraj sem že stala na dvorišču Alicine hiše, ko je zapihal veter in stresla sem se. Imela sem močan občutek, da je nekaj narobe. Hiša moje najboljše prijateljice je bila tako, tako temačna in srhljiva. Stopila sem proti vratom, ko sem zaslišala pridušeno kričanje iz notranjosti hiše. Prevzela me je panika, a sem se zbrala.
*i*Bodi pametna Katy! Umiri se… *i*mi je govoril notranji glas in prvič sem bila izjemno hvaležna, da je tam.
Previdno sem odšla za vogal hiše, kjer sem vedela, da je okno, gledajoč v dnevno sobo. Tiho sem se mu približala in pogledala noter.
Kar sem videla, ne bom pozabila, do konca življenja, ne.
----------------------------------------------------------------------------------------------
Alicino stališče/vidik
»SOVRAŽIM TE ALICE!«
Ležala sem na tleh, pod tanko majico sem čutila hladne kuhinjske ploščice, a nisem imela moči sedeti. Saj ne, da bi me oče pustil.
»Vstani!« se je zadrl in me za lase, grobo potegnil na noge. Želela sem jokati, a v meni ni bilo več solz.
»Pospravi ves ta svinjak! Takoj!« ozrla sem se po dnevni sobi, v njej je bilo ogromno praznih pločevink piva. Malce sem zavzdihnila, ni bilo prvič, da bi to počela.
»Začni!« zdrznila sem se ob udarcu mojega lice, vse telo me je bolelo, in nisem mogla prenašati več. V kotičke vidnega polja se mi je začela plaziti tema, a sem se proti nezavesti borila. Morala sem pospraviti, sicer bo oče razjarjen. Preverjeno.
---------------------------------------------
*i*Alice pa ni vedela, da je vse to mučenje opazovala njena najboljša prijateljica in kako krivo se je le-ta počutila.*i*
Katyino stališče/vidik
*i*Alice. Zlorabljena. Pretepena.*i*
Nikoli ne bi teh besed povezovala z mojo najboljšo prijateljico, zdaj pa je vse kliknilo. Vse rane, modrice, ki jih je skušala prikriti, vsi patetični izgovori, da ne more na zabavo, čas, ko se je borila z depresijo, in z nikomer ni spregovorila besede…
To se je moralo dogajati že dolgo. In jaz ji nisem pomagala. Nikoli. Pa bi ji lahko. Lahko bi jo rešila iz tega…
Ob zadnjih mislih so mi po licih začele padati solze.
Nato pa sem zaslišala škripanje vhodnih vrat, in korake na sprednjem delu hiše. Alicin oče. Samo molila sem lahko, da me ne opazi. Razločila sem odpiranje avtomobilskih vrat in zagon motorja. Odlično, odšel bo.
Ko sem bila prepričana, da avta ni več na spregledu, sem hitro stekla do vhoda in stopila v hišo. V nos mi je udaril slab vonj po alkoholu, potu in krvi. Fuj.
»Katy! Kaj pa ti…« samo objela sem Alice, previdno, saj sem po njenem pogledu sodeč, vedela, da jo še vedno zelo boli.
»O, draga..« Alice se je sprostila v objemu in me objela nazaj.
»Morali bi…koga poklicati..« sem rekla, komaj zadrževala solze. Prijateljica pa je samo odkimavala.
» Ne morem, Katy. Nisem še polnoletna, poslali me bodo stran, in tega nočem.« Želela sem protestirati, a je nadaljevala, »Počakati moram do rojstnega dneva. Potem bom nekaj storila…« je zašepetala. Z zadnjimi besedami so se mi solze razlile, prav tako Alice.
Še nekaj časa sva ostali v objemu druga druge, potem pa sem hitro odšla, v nevarnosti, da lahko vsak trenutek pride Alicin oče.
-----------------------------------------------------------------------------------
Upam, da vam je bilo všeč. Hvala vsem, ki betere mojo zgodbo. Komentirajte, lajkajte, res mi veliko pomeni. :heart:
Harmony
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Najboljša zgodba ever!!!:heart_eyes:
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Se strinjam s Potter girl!
Fuuuul je dobra!!:heart_eyes::kissing_heart::heart::kissing_closed_eyes:
Prooosim hitro nadaljuj!!!
Lysm, Annie #1:heart:
Fuuuul je dobra!!:heart_eyes::kissing_heart::heart::kissing_closed_eyes:
Prooosim hitro nadaljuj!!!
Lysm, Annie #1:heart:
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Res super zgodba. Plisss nadaljevanje :)
0
Sovica22
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Jaz se strinjam. Ti si #NaslednicaRiordana. Upam, da ti je všeč vzdevek zate.:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::stuck_out_tongue_winking_eye:
Lp Tessa:kissing_heart:
Lp Tessa:kissing_heart:
0
Moj odgovor:
Mika123
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
OoOOoooo amari, kok je ta outfit lep:heart_eyes::sparkles::sparkling_heart:
Pa ...
superr zgodba ze komi cakam naslednji del:heart::hugging::kissing_heart: