Hej! Res mi je žal, da zgodbe tako dolgo nisem posodabljala, le preprosto ni bilo časa. Veliko dela s šolo... Ta del je bolj kratek, a je pomemben za zgodbo. Upam, da vam bo všeč. Prosimm, lajkajte in komentirajte.:heart:

Zbudila me je sončna svetloba , ki se je kljub zavesam prebila v mojo sobo. Stokajoče sem odprla oči in počasi vstala. Spala sem zelo slabo, celo noč so me tlačile more o očetu. Zamujala sem v šolo.

Trebuh me je še vedno bolel, od očetovega udarca, ki sem ga prejela včeraj, preden je odšel na nekakšen službeni dogodek. Vrnil se bo šele jutri, česar sem bila izjemno vesela.

Čez dva tedna bo moj rojstni dan, in upam, konec mojega mučenja. Postala bom polnoletna. Nisem bila čisto prepričana, kako, komu in kdaj bi stvari povedala. Bilo je čudno, to skrivnost sem nosila s sabo že vse od osmega leta, na svojih ramenih sem se trudila zdržati njeno bolečino in težo. Vedela sem, da je Katy bolelo, da ni mogla tega nikomur zaupati, a še ni prišel čas. Ne še. Stresla sem z glavo, da bi se osvobodila teh misli.

Hitro sem se uredila, skoraj padla po stopnicah in stekla čez vrata. Vdihnila sem hladen jesenski zrak in pogledala naokoli, ter za trenutek pozabila na vse svoje misli. Vse je bilo tako barvito, tako čudovito, kot, da je svet prekrit s plastjo rjavega sladkorja in cimeta. Jesen je bila vedno moj najljubši letni čas. Čas, ko narava razkrije vso svojo lepoto, kot, da bi celo leto varčevala za ta veliki finale.

V šolo sem vstopila skozi zadnji vhod, ne da bi se morala soočiti z drugimi otroki. Nisem potrebovala Caroline, da mi poslabša že tako turoben dan.

V razred zgodovine sem prišla tik pred učiteljem. Oddahnila sem si. Nisem zamudila. Z učiteljem nisva bila ravno v dobrih odnosih, bil je moj najmanj ljub učitelj. Po pogledu v njegovih očeh, bi z lahkoto rekla, da občutek vzajemen. Sedla sem na svoj običajen sedež, poleg Katy. Nasmehnila se mi je, jaz pa sem ji nasmeh žalostno vrnila. Učitelj, g. Grace, je začel z lekcijo, a nisem mogla poslušat. Trebuh me je še vedno bolel, oči so se mi zapirale, učiteljev glas me je uspaval.

»Alice! Kaj pa misliš, da počneš! Ne bom toleriral spanja v mojem razredu. Šolsko leto je se začelo, to je tvoj zadnji letnik, tako da, POSLUŠAJ« G. Grace je zakričal. Zdrznila sem se in takoj bila popolnoma budna. Ko je hotel biti, je bil prekleto strašen.

»Alice! Poglej me!« je zahteval in s težavo sem ga pogledala naravnost v oči. Oh, kakšna napaka.

Siva. Njegove oči so bile megleno sive, popolnoma enake očetovim. Najbolj pa me je pretresla jeza v njih. Sovraštvo.

»Sovražim te Alice. Nisi vredna življenja.« Je rekel. Ne učitelj. Oče. Njegov glas mi je odmeval v glavi, krut smeh, veselje ob zadajanju bolečine. Meni.

Namesto učitelja je zdaj pred mano stal oče in v meni se je začel kopičiti strah in nemoč. Začutila sem tesnobo, osamljenost in bolečino. Kot bi me oče spet udaril. Zato sem storila edino kar sem lahko. Zakričala.

In vse je postalo črno.
--------------------------------------
Upam, da vam je bilo všeč. Če ima kdo kakšen predlog, kako naj drugi odkrijejo za Alicino zlorabo, bi bila zelo vesela, če mi napišete. Hvalaa!
Harmony