Hejj! Res res res mi je žal, da zgodbe nisem nadaljevala. Samo nisem našla časa in zdelo se mi je, da ni prevelikega zanimanja, pa sem nehala. Sedaj pa spet začenjam in obljubim, da ne bom končala pred koncem, tudi če noben ne bere zgodbe. Torej 5. del je tukaj. Uživajte.

Jamesovo stališče/vidik
Alice Smith je bila neverjetna. Osupljiva, čudovita. Karkoli želite. Že prvi dan pouka mi je padla v oči.

Način, kako so se njeni sijoči, svetlo rjavi kodri v barvi najslajše čokolade, kakor slap usuli po hrbtu navzdol ali kako so se njene safirno modre oči svetlikale in tisti njen prodoren pogled, ki ti seže do dna srca. In kako so se njeni boki rahlo zibali, ko je hodila. In kako se je ljubko hihitala in kako so njena lica velikokrat zardela in se raztegnila v najčudovitejši nasmeh na svetu… zavil sem z očmi na svoje misli. Preveč...žensko.

Ravno v tem trenutku pa je Alice sedela na tleh moje sobe in grizla spodnjo ustnico ter razmišljala. Kako ljubko. Gledal sem vanjo, v njen angelski obraz, nato pa…

»Em, James? Zakaj me tako gledaš? Imam mogoče kaj na obrazu?« je zaskrbljeno rekla Alice in si z roko podrgnila desno lice, jaz pa sem globoko zardel ob ujetju.

»Ne seveda, da ne! Ravno nasprotno, tvoj obraz je čudovit« zavedal sem se kaj sem ravnokar rekel in še močneje zardel. Kreten! Miselno sem se klofnil. Nisem želel, da me ima Alice za kakšnega perverznjaka, a na srečo ni nič odvrnila, le nasmehnila se je in preusmerila temo pogovora,
»Kaj ko bi začela s pisanjem? Sama od sebe se zgodba zagotovo ne bo napisala.« je rekla in ob njenem komentarju sem se zasmejal.

»Ja, seveda imaš prav Alice. Čeprav priznam, da nimam veliko idej o temi.«

»Vedno imam prav, James.« se je zasmejala, »Imam neko idejo in me zanima, če bi ti bila všeč..« ker nisem rekel ničesar je nadaljevala »Želim pisati o tem, kako se počuti dekle, ki jo oče zlorablja, njena mama pa je mrtva.«

Alicino stališče/vidik
Pisanje zgodbe o svojem življenju je bila precej drzna poteza, ampak saj ni kot, da bi kdo vedel ali ugotovil.
»Res čudovita ideja Al, a zakaj tako žalostna?« me je vprašal James.

Nekomu želim povedat kakšen pekel prestajam, in upati, da bo kdo doumel, sem odgovorila v mislih, naglas pa sem rekla: »Mislim, da v žalostno zgodbo lahko vloživa veliko več čustev in pripomoreva k temu, da drugi začno razmišljati, da življenje ni popolno.«
»Ja verjetno imaš prav, kaj ko se potem lotiva dela?« Začela sva s pisanjem in po približno dveh urah je bil najin projekt končan. Popravila sva napake, nato pa sem naglas prebrala celotno zgodbo. Bila je zelo…realna. Opazila sem, da je bil James blizu solz, a jih seveda zaradi moškega ponosa ni razlil. Nekaj minut sva samo sedela v tišini, potem pa je spregovoril
»Res dobro delava skupaj Alice. Ne morem verjeti, da nama je uspelo tako dobro. Čeprav brez tebe, verjetno ne bi naredil ničesar« se mi je zasmejal in pomežiknil, »res dobro pišeš«.

»Hvala enako. Zelo rada berem veš, pomaga.«

»Eh, boljši so filmiii…« je nasprotoval.

Tako sva se začela prepirati kaj je boljše in na končala sva na njegovi postelji, James me je žgečkal, jaz pa sem se hihitala ko nora.

»Večerja je na mizi, vidva. Pridita, gremo dol« Od žgečkanja sem malo zadihala nato pa sva se odpravila v jedilnico iz katere je res čudovito dišalo. Jamesova mama je bila odlična kuharica. To je bil eden izmed mojih najboljših večerov v življenju. Z družino Brown je bilo zelo lepo. Z Jamesom in Edwardom sem govorila o vsem mogočem, Andrew mi je priporočil nekaj knjig za branje, z Emily sva govorili o oblačilih…bilo je krasno, a vse lepo se enkrat konča.
Ko je ura pokazala na osmo zvečer sem se končno odpravila. Doma bi morala biti ob treh. Andrew me je pripeljal in, ko sem stala sama na mrzlem dvorišču, sem si želela, da bi me Bog kar vzel in ne bi preživela naslednjih ur.

Očetov avto je bil doma, iz kuhinjskega okna pa je lila svetloba. Pogoltnila sem in odšla v hišo.
Očeta sem našla sedeti na kavču s steklenico piva v rokah, na tleh pa so ležale še tri prazne. Oči je imel zaprte, zato sem se potrudila čim tišje splaziti do stopnic in pobegniti gor. Kmalu bi mi uspelo, a me je močna roka potisnila na tla in z vsem telesom sem treščila na hladne stopnice. Ob ušesu sem začutila oster dih z vonjem po alkoholu.

»Kaj pa misliš, da se greš, mlada dama?« je oče vprašal s tihim tonom polnim sovraštva, da me je zmrazilo po hrbtu.
»Kje si bila Alice Marie? Zakaj te ni bilo doma ob dogovorjeni uri?« še vedno je govoril nevarno tiho, kar je bilo skoraj huje kot da bi kričal. Ničesar mu nisem odgoorila.

»Odgovori na vprašanje prekleta krava! Še tega nisi sposobna ali kaj? Sploh ne vem, zakaj sem te toliko let obdržal pri sebi, ko pa bi imel za početi veliko boljše stvari, kot je ukvarjanje s tabo ti neumna koza! Povej zdaj, KJE si bila danes?« sedaj je oče že kričal.

»Bi-bila sem pr-pri sošol-cu. De-delala sva n-na proj-ektu« sem komaj izdavila , saj je moj obraz tako močno tiščal v stopnice da nisem mogla normalno govoriti.

»Tako torej, dobro veš, da po šoli NE smeš nikamor Alice. Treba te bo kaznovati. Enkrat se boš mogla naučit spoštovanja do drugih.« je rekel in me pustil samo na stopnicah.

Bila sem otrpla vse me je bolelo, a to še niti začetek ni bil.

Harmony