Tekla sem.
Ne, bežala. V prsih me je peklo, noge so me bolele, a se nisem ustavljala. Vedela sem da mi nekaj sledi, a ni bilo časa za obračanje, sicer bi me dohitelo. Vse okoli mene je bilo temno in megleno, vlažen zrak mi je grozil, da me bo zadušil z vsakim vdihom. Toda v tej megli je bilo nekaj grozljivega, čudno znanega, a nisem vedela od kod. Moje noge so se počutile kakor žele, en napačen korak in padla sem po tleh.
Stvar me je dohitela.
Šele ko so se roke dotaknile moje kože sem se spomnila. Ostra siva barva okoli mene je natančen odtenek oči mojega očeta. Zakričala sem in poskušala vstati, a so me roke potegnile na tla. V očeh se se mi nabirale solze, njegovo sapo sem začutila tik ob svojem ušesu, da se mi je hrbtenica stresla.
»Ubila si svojo mamo, in zdaj boš plačala.«
Umrla bom.
Umrla bom od roke svojega očeta. Še zadnjič sem pomislila na čudovite trenutke v življenju. Ko mi je mama pritisnila poljub za lahko noč, ko sva s Katy opazovali sončni zahod, ko me je James žgečkal… vsega bo konec.
Potem pa…
Bolečina.
Zbudila sem se s pridušenim krikom. Lica sem imela mokra od solz in dihala sem kakor da sem tekla ure. Kar nekako sem. Poskušala sem se umiriti, moje telo se je treslo in vse me je močno bolelo. Ura na nočni omarici je kazala 4.32 zjutraj. Ni treba posebej poudarjati, da ne morem več spati. Kako bi lahko po tem, kar sem ravnokar videla, in še vedno vidim ko zaprem oči.
Po eni uri strmenja v strop in premetavanja, ko sem si želela iz misli izbiti nočno moro, sem vstala iz postelje in šla v kopalnico, ki je bila zraven moje sobe. Oče je imel svojo, saj stvari ni želel deliti z mano, tako da sem imela eno zase. To je bilo odlično.
Komaj sem se slekla, saj me je vse bolelo od prejšnje noči. Takoj ko sem se pogledala v ogledalo sem skoraj zajokala. Po trebuhu, prsih, nogah in hrbtu sem imela praske, odtise pasu, ki ga oče tako rad uporablja. Na obraz sem imela več modric in hrast. Ne spomnim se da bi bilo kdaj tako hudo. Odvrnila sem pogled in stopila v tuš.
Ko sem bila umita in urejena, sem hitro pripravila zajtrk za očeta, ki je nato odšel na nekakšno službeno potovanje. Sama sebi sem se poskušala nasmehniti, češ, da ga cel vikend nebo videla, a nisem uspela. In nisem vedela kdaj bom.
Vikend je hitro minil. Večino časa sem preživela v branju knjig v želji, da bi pobegnila od svojih težav in problemov, ter vstopila v svet, kjer je vse lepo in dobro. Svet kakršnega sem želela živeti.
V ponedeljek sem šla v šolo. Od petka še vedno nisem spregovorila besede ali se nasmehnila. Vseeno je. Ni razloga, da bi se.
»Alice!« Katy me je objela, jaz pa sem se ji le nasmehnila. No, poskušala.
Moja najboljša prijateljica je vedno vedela, da z očetom nimava najboljšega odnosa. Nisem prepričana koliko ali kaj je vedela, nikoli pa ni pritiskala naj ji povem. In tudi zdaj je razumela. NI spraševala zakaj ne govorim, zakaj se ne smejim, le bila je tam z mano. Nikoli me ni zapustila.
A Edward me ni pustil pri miru.
»Alice, kaj je narobe? Resno, skrbi me zate!« mi je Edward rekel že šestič v tem dnevu. Veliko pouka imava skupaj, zato mi je lahko težil. Vem, da ga je skrbelo, ampak ne razume, da mu ne morem povedati. Bi, ampak ne morem.
Tudi James ni bil dosti boljši.
Pri uri, ki sva jo imela skupaj mi je veš čas pošiljal zaskrbljene poglede. Kakor Edward, me je spraševal kaj je z mano, a je pri drugem vprašanju odnehal saj sem samo vztrajno odkimavala.
Tako je minil teden. Še vedno nisem govorila, se smejala nič. Vsi so postajali bolj zaskrbljeni zame, jaz pa sem se utapljala v krivdi, da sem tista ki jim povzroča skrbi in jemlje nasmeh z obraza.
*i*Vidiš, kaj jim delaš…. Njihova življenja so težja, zaradi tebe…*i*
Ta glas je bil v moji glavi že cel teden in vedno, ko ga slišim se ga trudim otresti.
Danes sem pospravljala podstrešje, kot je zahteval moj oče. Prelagala sem škatle, pregledovala vsebino, pospravila ali jo vrgla v smeti. Ko sem skoraj končala s četrto škatlo, sem na dnu zagledala kuverto.
Popolnoma belo, z eno besedo na hrbtni strani.
*i*Alice*i*
Takoj sem prepoznala pisavo svoje mame. S tresočimi prsti sem odprla kuverto.
Ven sem potegnila prepognjen list papirja, katerega robovi so bili že malce rumenkasti, kot da bi bilo pismo tu gor že leta. Bilo je.
S solzami v očeh sem prebrala prve besede.
*i*Moja draga Alice…*i*
Upam, da vam je všeč.Tole je bolj žalostno, a obljubim, da bo šlo na bolje. Nove dele bom objavljala vsak, ali vsak drug dan.
Harmony
Ne, bežala. V prsih me je peklo, noge so me bolele, a se nisem ustavljala. Vedela sem da mi nekaj sledi, a ni bilo časa za obračanje, sicer bi me dohitelo. Vse okoli mene je bilo temno in megleno, vlažen zrak mi je grozil, da me bo zadušil z vsakim vdihom. Toda v tej megli je bilo nekaj grozljivega, čudno znanega, a nisem vedela od kod. Moje noge so se počutile kakor žele, en napačen korak in padla sem po tleh.
Stvar me je dohitela.
Šele ko so se roke dotaknile moje kože sem se spomnila. Ostra siva barva okoli mene je natančen odtenek oči mojega očeta. Zakričala sem in poskušala vstati, a so me roke potegnile na tla. V očeh se se mi nabirale solze, njegovo sapo sem začutila tik ob svojem ušesu, da se mi je hrbtenica stresla.
»Ubila si svojo mamo, in zdaj boš plačala.«
Umrla bom.
Umrla bom od roke svojega očeta. Še zadnjič sem pomislila na čudovite trenutke v življenju. Ko mi je mama pritisnila poljub za lahko noč, ko sva s Katy opazovali sončni zahod, ko me je James žgečkal… vsega bo konec.
Potem pa…
Bolečina.
Zbudila sem se s pridušenim krikom. Lica sem imela mokra od solz in dihala sem kakor da sem tekla ure. Kar nekako sem. Poskušala sem se umiriti, moje telo se je treslo in vse me je močno bolelo. Ura na nočni omarici je kazala 4.32 zjutraj. Ni treba posebej poudarjati, da ne morem več spati. Kako bi lahko po tem, kar sem ravnokar videla, in še vedno vidim ko zaprem oči.
Po eni uri strmenja v strop in premetavanja, ko sem si želela iz misli izbiti nočno moro, sem vstala iz postelje in šla v kopalnico, ki je bila zraven moje sobe. Oče je imel svojo, saj stvari ni želel deliti z mano, tako da sem imela eno zase. To je bilo odlično.
Komaj sem se slekla, saj me je vse bolelo od prejšnje noči. Takoj ko sem se pogledala v ogledalo sem skoraj zajokala. Po trebuhu, prsih, nogah in hrbtu sem imela praske, odtise pasu, ki ga oče tako rad uporablja. Na obraz sem imela več modric in hrast. Ne spomnim se da bi bilo kdaj tako hudo. Odvrnila sem pogled in stopila v tuš.
Ko sem bila umita in urejena, sem hitro pripravila zajtrk za očeta, ki je nato odšel na nekakšno službeno potovanje. Sama sebi sem se poskušala nasmehniti, češ, da ga cel vikend nebo videla, a nisem uspela. In nisem vedela kdaj bom.
Vikend je hitro minil. Večino časa sem preživela v branju knjig v želji, da bi pobegnila od svojih težav in problemov, ter vstopila v svet, kjer je vse lepo in dobro. Svet kakršnega sem želela živeti.
V ponedeljek sem šla v šolo. Od petka še vedno nisem spregovorila besede ali se nasmehnila. Vseeno je. Ni razloga, da bi se.
»Alice!« Katy me je objela, jaz pa sem se ji le nasmehnila. No, poskušala.
Moja najboljša prijateljica je vedno vedela, da z očetom nimava najboljšega odnosa. Nisem prepričana koliko ali kaj je vedela, nikoli pa ni pritiskala naj ji povem. In tudi zdaj je razumela. NI spraševala zakaj ne govorim, zakaj se ne smejim, le bila je tam z mano. Nikoli me ni zapustila.
A Edward me ni pustil pri miru.
»Alice, kaj je narobe? Resno, skrbi me zate!« mi je Edward rekel že šestič v tem dnevu. Veliko pouka imava skupaj, zato mi je lahko težil. Vem, da ga je skrbelo, ampak ne razume, da mu ne morem povedati. Bi, ampak ne morem.
Tudi James ni bil dosti boljši.
Pri uri, ki sva jo imela skupaj mi je veš čas pošiljal zaskrbljene poglede. Kakor Edward, me je spraševal kaj je z mano, a je pri drugem vprašanju odnehal saj sem samo vztrajno odkimavala.
Tako je minil teden. Še vedno nisem govorila, se smejala nič. Vsi so postajali bolj zaskrbljeni zame, jaz pa sem se utapljala v krivdi, da sem tista ki jim povzroča skrbi in jemlje nasmeh z obraza.
*i*Vidiš, kaj jim delaš…. Njihova življenja so težja, zaradi tebe…*i*
Ta glas je bil v moji glavi že cel teden in vedno, ko ga slišim se ga trudim otresti.
Danes sem pospravljala podstrešje, kot je zahteval moj oče. Prelagala sem škatle, pregledovala vsebino, pospravila ali jo vrgla v smeti. Ko sem skoraj končala s četrto škatlo, sem na dnu zagledala kuverto.
Popolnoma belo, z eno besedo na hrbtni strani.
*i*Alice*i*
Takoj sem prepoznala pisavo svoje mame. S tresočimi prsti sem odprla kuverto.
Ven sem potegnila prepognjen list papirja, katerega robovi so bili že malce rumenkasti, kot da bi bilo pismo tu gor že leta. Bilo je.
S solzami v očeh sem prebrala prve besede.
*i*Moja draga Alice…*i*
Upam, da vam je všeč.Tole je bolj žalostno, a obljubim, da bo šlo na bolje. Nove dele bom objavljala vsak, ali vsak drug dan.
Harmony
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Jeeeej! :heart_eyes::kissing_heart::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart:
Lysm, Annie #1:heart:
Lysm, Annie #1:heart:
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
To je noro! Ta zgodba je tako napeta in uau!:astonished::heart::blush:
Dany
Dany
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Noro!!!!!! Kakšna dobra zgodba!:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes: Prosim nov del objavi že jutri!!!!!!:heart::kissing_heart:
0
Moj odgovor:
Help
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Nesrmana "prijateljica"
hello,
jaz mam problem z eno "prjatlco" ki ni lih prjatlca in je nesrmana, napisala mi je tudi sporocilo ki je blo dolgo in da nism vredna zaupanja bla bla, in dobesedno mi je dovolj, vse v tistem sporocilu je laž, kar en dan me je začela hateat.
če bi mi lah pomagali lahko
jaz mam problem z eno "prjatlco" ki ni lih prjatlca in je nesrmana, napisala mi je tudi sporocilo ki je blo dolgo in da nism vredna zaupanja bla bla, in dobesedno mi je dovolj, vse v tistem sporocilu je laž, kar en dan me je začela hateat.
če bi mi lah pomagali lahko
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
nemorm nc druzgq rec:sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::tired_face::tired_face::tired