*b*Petek 13
Mia*b*
Še en dan v šoli. Zmešalo se mi bo od vseh testov. Seveda se bo splačalo, ko bom postala učenka te prestižne srednje šole o kateri sanjam že od 5. razreda. No, v bistvu o njej sanjajo moji starši. Jaz bi raje obiskovala oblikovalno, vendar to ni pomembno, oni že vedo. Danes sem pri fiziki dobila svojo najnižjo oceno 4. In to samo zato da bj rešila tisto nehvaležno Ashley. Vendar se mi smili, vedno je sama in nima družbe, tako kot jaz. Mislim da če bi mi jo uspelo izvabiti iz njene bube bi lahko postali super prijateljici.
Ko sva z Ashley izstopili iz avtobusa na Blankovi ulici, sem se odpravila do naše hiše. Kljub temu da sem ji rekla adijo ni odvrnila nič, hladnokrvno se je odpravila do njihove velike hiše. Res nevem kaj se je zgodilo z njo. Včasih je bila bolj družabna.
Ko prispem do hiše ugotovim da so vrata zaklenjena. Le zakaj? Saj ima mami danes vendar dopust. Morda je pa šla zadremat.
V hiši glasno pozdravim, vendar odgovora ni od nikjer. To postaja srhljivo. Ko pridem v dnevno sobo zagledam sporočilo napisano s krvjo »ne bo ju«
Začnem paničariti. Kaj, wkje so starši? Se jim je kaj zgodilo? Kaj se je zgodilo mami in očku! Vsa panična pokličem svojo starejšo sestro, ki se je sicer že odselila. »Halo, Olivija!«
»kaj mala, zakaj težiš«
»mami in očka ni, v sobi pa je s krvjo napisano sporočilo«
»daj mala ne pretiravaj, ata je verjetno v službi, mama pa je verjetno šla v trgovino, kot nazadnje ko si bila prepričana da je ugrabljena. Kakorkoli, adijo«
Odložila je. Za trenutek se mi je zdelo da ima prav, vendar sem takoj zbrala misli. Gotovo mama sporočila ni napisala s krvjo. Čeprav, so nazadnje bile na njem kapljice krvi, ker je pripravljala kosilo in se porezala…Res več ne vem kaj naj, najbrž bi bilo najbolje, da bi poklicala policijo, ampak, a mi bodo verjeli? Vredno je poizkusiti pomislim. Brž v telefon vtipkam 113.
»Halo? Kdo je« se oglasi, po glasu sodeč, srarejši policist.
»Pozdravljeni, v moji hiši se je zgodil zločin« trudim se ostati močna in resna.
»Dvomim. Koliko si stara?« mi odgovori hladno.
Postanem rdeča od jeze »Stara sem 15, na Blankovi ulici v hiši 12b se je zgodil zločin, moji starši so ugrabljeni!«
»A imaš dokaze« zraven se sliši njegovo ogabno žvečenje.
Ah, nič jim ni jasno »Ja, imam dokaze, sporočilo, ki je napisano s krvjo…«
Policist me prekine »Seveda, prašiči pa letijo, prijateljice so ti dale izziv ane? Poznam, vas najstnike radi se norčujete iz policije«
»Čakajte, resna sem…« vendar govorim v prazno. Policist je že odložil.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Za zadnji del leta 2023 pa drugi del moje zgodbe. Aja zgodba je pisana tako da malo pripoveduje Ashley in malo Mia, pać po vzoru romanov pisateljice Karen M. McManus.
Lp Loons
Mia*b*
Še en dan v šoli. Zmešalo se mi bo od vseh testov. Seveda se bo splačalo, ko bom postala učenka te prestižne srednje šole o kateri sanjam že od 5. razreda. No, v bistvu o njej sanjajo moji starši. Jaz bi raje obiskovala oblikovalno, vendar to ni pomembno, oni že vedo. Danes sem pri fiziki dobila svojo najnižjo oceno 4. In to samo zato da bj rešila tisto nehvaležno Ashley. Vendar se mi smili, vedno je sama in nima družbe, tako kot jaz. Mislim da če bi mi jo uspelo izvabiti iz njene bube bi lahko postali super prijateljici.
Ko sva z Ashley izstopili iz avtobusa na Blankovi ulici, sem se odpravila do naše hiše. Kljub temu da sem ji rekla adijo ni odvrnila nič, hladnokrvno se je odpravila do njihove velike hiše. Res nevem kaj se je zgodilo z njo. Včasih je bila bolj družabna.
Ko prispem do hiše ugotovim da so vrata zaklenjena. Le zakaj? Saj ima mami danes vendar dopust. Morda je pa šla zadremat.
V hiši glasno pozdravim, vendar odgovora ni od nikjer. To postaja srhljivo. Ko pridem v dnevno sobo zagledam sporočilo napisano s krvjo »ne bo ju«
Začnem paničariti. Kaj, wkje so starši? Se jim je kaj zgodilo? Kaj se je zgodilo mami in očku! Vsa panična pokličem svojo starejšo sestro, ki se je sicer že odselila. »Halo, Olivija!«
»kaj mala, zakaj težiš«
»mami in očka ni, v sobi pa je s krvjo napisano sporočilo«
»daj mala ne pretiravaj, ata je verjetno v službi, mama pa je verjetno šla v trgovino, kot nazadnje ko si bila prepričana da je ugrabljena. Kakorkoli, adijo«
Odložila je. Za trenutek se mi je zdelo da ima prav, vendar sem takoj zbrala misli. Gotovo mama sporočila ni napisala s krvjo. Čeprav, so nazadnje bile na njem kapljice krvi, ker je pripravljala kosilo in se porezala…Res več ne vem kaj naj, najbrž bi bilo najbolje, da bi poklicala policijo, ampak, a mi bodo verjeli? Vredno je poizkusiti pomislim. Brž v telefon vtipkam 113.
»Halo? Kdo je« se oglasi, po glasu sodeč, srarejši policist.
»Pozdravljeni, v moji hiši se je zgodil zločin« trudim se ostati močna in resna.
»Dvomim. Koliko si stara?« mi odgovori hladno.
Postanem rdeča od jeze »Stara sem 15, na Blankovi ulici v hiši 12b se je zgodil zločin, moji starši so ugrabljeni!«
»A imaš dokaze« zraven se sliši njegovo ogabno žvečenje.
Ah, nič jim ni jasno »Ja, imam dokaze, sporočilo, ki je napisano s krvjo…«
Policist me prekine »Seveda, prašiči pa letijo, prijateljice so ti dale izziv ane? Poznam, vas najstnike radi se norčujete iz policije«
»Čakajte, resna sem…« vendar govorim v prazno. Policist je že odložil.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Za zadnji del leta 2023 pa drugi del moje zgodbe. Aja zgodba je pisana tako da malo pripoveduje Ashley in malo Mia, pać po vzoru romanov pisateljice Karen M. McManus.
Lp Loons
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ful donra zgodba. Komi čakam masledn del!
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
res je fajn, pohit z naslednim delom, k me ful zanima.
0
hot<3
Moj odgovor:
Svetloba3714
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Mešanica vsega možnega
Ojla,
moji problemi se kar ne končajo in upam, da mi boste znal pomagat.
1. Sem zelo zaskrbljena, živčna oseba. Skrbi me dobesedno vse. Problem je, ker je zelo živčna tudi moja sestra, ki se je že odselila, zadnje dni pa stalno kliče moje starše in hodi k nam domov. Saj nimam nič proti temu, samo me zelo moti, ker njena zaskrbljenost zelo slabo vpliva name (postanem še jaz živčna). Že brez tega imam dovolj skrbi, če pa je ona doma je pa samo še huje. To sem povedala staršem, pa ne naredijo nič.
2. Letos pri biologiji obravnavamo človeka. To mi je zelo ogabna tema in je ne morem prenašat. Grozno je, ker gre profesorica v detajle, jaz si pa še zapisovat nemorem, ker sem (spet) živčna. Takrat mi srce hitro bije, zelo hitro diham, včasih se mi tudi vrti. To se mi dogaja že prbl. 1 mesec in ne gre na bolje, zdi se mi, da je mogoče še celo slabše. Profesorici ne morem tega povedat, ker je malo posebna.
3. Nisem zadovoljna s svojimi ocenami in se preveč sekiram zaradi šole. Če ne dobim 5 (razen če je to predmet, ki mi res ne gre) se mi dobesedno podre svet. Danes, recimo, smo dobili rezultate testa in sem ga pisala 4 - komaj sem zadržala solze (aja pa tukaj je vredno omembe tole: to je gimnazija). Za šolo se res zelo trudim, mogoče celo preveč. Cele počitnice sem se učila in delala za šolo. Če nekega trenutka ne izkoristim za delo, se mi zdi to potrata časa. Včasih, recimo, je ta potrata lahko že 5 minuten odmor v šoli - zakaj nisem takrat ponovila neke snovi pri zgodovini? (potem me drugi sprašujejo, če sem takrat vprašana in se čudijo, kaj da se učim, če nisem).
Res hvala, če mi boste pomagali<33
moji problemi se kar ne končajo in upam, da mi boste znal pomagat.
1. Sem zelo zaskrbljena, živčna oseba. Skrbi me dobesedno vse. Problem je, ker je zelo živčna tudi moja sestra, ki se je že odselila, zadnje dni pa stalno kliče moje starše in hodi k nam domov. Saj nimam nič proti temu, samo me zelo moti, ker njena zaskrbljenost zelo slabo vpliva name (postanem še jaz živčna). Že brez tega imam dovolj skrbi, če pa je ona doma je pa samo še huje. To sem povedala staršem, pa ne naredijo nič.
2. Letos pri biologiji obravnavamo človeka. To mi je zelo ogabna tema in je ne morem prenašat. Grozno je, ker gre profesorica v detajle, jaz si pa še zapisovat nemorem, ker sem (spet) živčna. Takrat mi srce hitro bije, zelo hitro diham, včasih se mi tudi vrti. To se mi dogaja že prbl. 1 mesec in ne gre na bolje, zdi se mi, da je mogoče še celo slabše. Profesorici ne morem tega povedat, ker je malo posebna.
3. Nisem zadovoljna s svojimi ocenami in se preveč sekiram zaradi šole. Če ne dobim 5 (razen če je to predmet, ki mi res ne gre) se mi dobesedno podre svet. Danes, recimo, smo dobili rezultate testa in sem ga pisala 4 - komaj sem zadržala solze (aja pa tukaj je vredno omembe tole: to je gimnazija). Za šolo se res zelo trudim, mogoče celo preveč. Cele počitnice sem se učila in delala za šolo. Če nekega trenutka ne izkoristim za delo, se mi zdi to potrata časa. Včasih, recimo, je ta potrata lahko že 5 minuten odmor v šoli - zakaj nisem takrat ponovila neke snovi pri zgodovini? (potem me drugi sprašujejo, če sem takrat vprašana in se čudijo, kaj da se učim, če nisem).
Res hvala, če mi boste pomagali<33
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
Vprašanje
Kako vam je všeč septembrski Pil?
Zelo mi je všeč.
(315)
Srednje.
(197)
Ni mi všeč, premalo je zanimivih vsebin.
(54)