Živjo. :)
Sedaj, ko je Pil uredil svojo spletno stran in lahko zgodbe pišemo v urejenih nadaljevanjih, sem se odločila, da mi bo veliko lažje, če svojo zgodbo še enkrat objavil. Naredila pa sem tudi nekaj sprememb. Moje namišljeno mesto, kjer naj bi se vse dogajalo sem zamenjala z mestom, ki obstaja, poslediščno pa sem spremenila vse, tako da se je ujemalo z dejansko postavitvijo objektov v mestu. Upam, da boste uživali v tej prenovljeni različici.
----------------------------------------------------------------------------------------------------------
Ura v cerkvenem zvoniku je odbila pol enajsto zvečer. V nekaterih hišah je morda še gorela luč, vendar pa so cesto razsvetljevale le ulične svetilke in mesečina polne lune. Bilo je pozno poletje, z dreves so že odpadli listi in na tlakovanih tleh gozda se je počasi izoblikovala rjavkasto-rdečkasta preproga. Noč je bila topla, vendar je pihal veter. Sova v gozdu se je začela oglašati, s tem pa je splašila netopirje, ki so počivali v cerkvenem zvoniku. Jata črnih bitjec z usnjatimi krili je zletela iz svojega prenočišča in se namestila na strehe hiš. Vendar so trenutek kasneje spet odleteli; takrat so jih splašili nagli in lahki koraki, ki so odmevali po ulici Deadwooda.
Izza ovinka je stopila ženska, pred sabo je potiskala velik rožnat voziček, oblečena je bila v temen plašč in njen utrujeni, nezdravo bledi obraz se je ves čas oziral nazaj; očitno jo je bilo strah temnih senc, ki so nastajale v soju uličnih svetilk. Njeni temno rjavi lasje so bili spleteni v razmršeno kito, ki si jo je očitno spletla v naglici, saj je bila na nekaterih delih preohlapna. Njene vodeno zelenkaste oči so poskušale gledati bitjece v vozičku, vendar so žensko zvoki in strah vedno znova prestrašili in pogled ji je odtaval v temo za njenim hrbtom.
Nek pes jo je na smrt prestrašil, ko je začel glasno lajati nekaj ulic stran. Pri tem je po nesreči spustila voziček in ga nato na srečo ujela, še preden bi treščil v ograjo kakšne hiše, ki so bile raztresene po obeh straneh ulice. Poskušala je hoditi čim tišje, da ne bi zbudila psov in dojenčka, vendar ji to ni uspevalo. Njeni temno zeleni usnjeni čevlji so s peto trdo udarjali ob tlakovano cesto ob vsakem koraku in pri tem povzročali kar nekaj hrupa.
Bitjece, pokrito z rumeno odejico, se je počasi zganilo. Poskušalo je sesti, vendar je ženska voziček potiskala po cesti navzgor, tako da mu zaradi sile, ki ga je vlekla proti začetku ulice, ni uspelo. Od obupa in zaspanosti je deklica na ves glas zajokala. Njena mama se je zdrznila in pogled odvrnila od stavbe za sabo. Ustavila se je in poskušala utišati svojo hčerko, ki je jokala vse glasneje. Končno ji je mlada mamica uspela vtakniti dudo v usta.
»Ljubica, pomiri se… tako, ja… mamica te je peljala na svež zrak… Spusti to!«
Majhne, zavaljene ročice so segle proti bledemu obrazu mame, nato pa so jo zgrabile za kito, ki ji je zdaj padala prek prsi, in jo na vsak način poskušale razplesti.
»Nehaj! Daj no, srči, pusti lase! Oh… daj, zaspi nazaj, no!«
Njen bledi obraz se je od napora spačil, tako se je trudila, da bi iz nepopustljivih ročic deklice povlekla svoje lase. Končno je malčica popustila in začela hlipati.
»Ah, kaj je pa zdaj? Bi pila? Si lačna?«
Ženska je od obupa začela prestavljati odejico, s katero je bila pokrita njena hčerka; potegnila ji jo je do vratu, nato pa jo je do pasu odkrila…
A dekletce ni nehalo jokati. Z roko je zamahovalo naokoli in njene vodeno zelenkaste oči so bile od joka že čisto zabuhle. Njena mama je voziček potisnila naprej in zavzdihnila. Z eno roko je držala voziček, z drugo pa je šla skozi svoje lase (sproti je ugotovila, da je njeni hčerki iz las nekako uspelo potegniti gumico, zato se je kita razdrla), nato pa se je zazrla v hlipajočo deklico.
Imela je okrogel, rožnat obraz, temno rjave lase in vodeno zelenkaste oči, zato je bila presenetljivo podobna svoji mami. S svojimi zalitimi ročicami je zamahovala po vozičku, nato pa je z natančno odmerjeno brco vrgla odejico iz vozička. Njena mama je spet zavzdihnila in nadaljevala svojo pot po robu tlakovane ceste.
Končno je prispela na del, kjer se je cesta zravnala. Kakšnih petdeset metrov stran je lahko videla parkirane avtomobile, ki so jih nekateri ljudje očitno raje puščali tam kot v svoji garaži. Za ograjo na levi strani ceste je bilo pokopališče. Ko se je mimo njega sprehajala podnevi ga po navadi sploh ni opazila, vendar pa so luči ob cesti metale svetlobo, ki jo je v tistem trenutku grozno strašila.
»No, pa saj bi se morali tukaj tako ali tako obrniti,« je zamrmrala sama pri sebi. Obrnila se je, da bi pobrala odejico, vendar je obstala sredi giba. Zazdelo se ji je, da je nekaj zrlo vanjo izza ene od luči on ograji pokopališča.
»K-kdo je?« je mlada mamica zavpila proti cesti luči, vendar ni dobila odgovora.
»To je bila gotovo mačka… ja, samo neka potepuška mačka je bila.« Vseeno seje še enkrat obrnila proti luči. Ne, tam ni bilo nikogar.
Pomirila se je, obrnila je voziček in že je peljala nazaj po ulici. Ura je odbila enajst in ženska je pospešila korak. Njena hčerka je spet spala, zato je bil edini zvok, ki jo je dosegel, njeno glasno dihanje.
Sedaj, ko je Pil uredil svojo spletno stran in lahko zgodbe pišemo v urejenih nadaljevanjih, sem se odločila, da mi bo veliko lažje, če svojo zgodbo še enkrat objavil. Naredila pa sem tudi nekaj sprememb. Moje namišljeno mesto, kjer naj bi se vse dogajalo sem zamenjala z mestom, ki obstaja, poslediščno pa sem spremenila vse, tako da se je ujemalo z dejansko postavitvijo objektov v mestu. Upam, da boste uživali v tej prenovljeni različici.
----------------------------------------------------------------------------------------------------------
Ura v cerkvenem zvoniku je odbila pol enajsto zvečer. V nekaterih hišah je morda še gorela luč, vendar pa so cesto razsvetljevale le ulične svetilke in mesečina polne lune. Bilo je pozno poletje, z dreves so že odpadli listi in na tlakovanih tleh gozda se je počasi izoblikovala rjavkasto-rdečkasta preproga. Noč je bila topla, vendar je pihal veter. Sova v gozdu se je začela oglašati, s tem pa je splašila netopirje, ki so počivali v cerkvenem zvoniku. Jata črnih bitjec z usnjatimi krili je zletela iz svojega prenočišča in se namestila na strehe hiš. Vendar so trenutek kasneje spet odleteli; takrat so jih splašili nagli in lahki koraki, ki so odmevali po ulici Deadwooda.
Izza ovinka je stopila ženska, pred sabo je potiskala velik rožnat voziček, oblečena je bila v temen plašč in njen utrujeni, nezdravo bledi obraz se je ves čas oziral nazaj; očitno jo je bilo strah temnih senc, ki so nastajale v soju uličnih svetilk. Njeni temno rjavi lasje so bili spleteni v razmršeno kito, ki si jo je očitno spletla v naglici, saj je bila na nekaterih delih preohlapna. Njene vodeno zelenkaste oči so poskušale gledati bitjece v vozičku, vendar so žensko zvoki in strah vedno znova prestrašili in pogled ji je odtaval v temo za njenim hrbtom.
Nek pes jo je na smrt prestrašil, ko je začel glasno lajati nekaj ulic stran. Pri tem je po nesreči spustila voziček in ga nato na srečo ujela, še preden bi treščil v ograjo kakšne hiše, ki so bile raztresene po obeh straneh ulice. Poskušala je hoditi čim tišje, da ne bi zbudila psov in dojenčka, vendar ji to ni uspevalo. Njeni temno zeleni usnjeni čevlji so s peto trdo udarjali ob tlakovano cesto ob vsakem koraku in pri tem povzročali kar nekaj hrupa.
Bitjece, pokrito z rumeno odejico, se je počasi zganilo. Poskušalo je sesti, vendar je ženska voziček potiskala po cesti navzgor, tako da mu zaradi sile, ki ga je vlekla proti začetku ulice, ni uspelo. Od obupa in zaspanosti je deklica na ves glas zajokala. Njena mama se je zdrznila in pogled odvrnila od stavbe za sabo. Ustavila se je in poskušala utišati svojo hčerko, ki je jokala vse glasneje. Končno ji je mlada mamica uspela vtakniti dudo v usta.
»Ljubica, pomiri se… tako, ja… mamica te je peljala na svež zrak… Spusti to!«
Majhne, zavaljene ročice so segle proti bledemu obrazu mame, nato pa so jo zgrabile za kito, ki ji je zdaj padala prek prsi, in jo na vsak način poskušale razplesti.
»Nehaj! Daj no, srči, pusti lase! Oh… daj, zaspi nazaj, no!«
Njen bledi obraz se je od napora spačil, tako se je trudila, da bi iz nepopustljivih ročic deklice povlekla svoje lase. Končno je malčica popustila in začela hlipati.
»Ah, kaj je pa zdaj? Bi pila? Si lačna?«
Ženska je od obupa začela prestavljati odejico, s katero je bila pokrita njena hčerka; potegnila ji jo je do vratu, nato pa jo je do pasu odkrila…
A dekletce ni nehalo jokati. Z roko je zamahovalo naokoli in njene vodeno zelenkaste oči so bile od joka že čisto zabuhle. Njena mama je voziček potisnila naprej in zavzdihnila. Z eno roko je držala voziček, z drugo pa je šla skozi svoje lase (sproti je ugotovila, da je njeni hčerki iz las nekako uspelo potegniti gumico, zato se je kita razdrla), nato pa se je zazrla v hlipajočo deklico.
Imela je okrogel, rožnat obraz, temno rjave lase in vodeno zelenkaste oči, zato je bila presenetljivo podobna svoji mami. S svojimi zalitimi ročicami je zamahovala po vozičku, nato pa je z natančno odmerjeno brco vrgla odejico iz vozička. Njena mama je spet zavzdihnila in nadaljevala svojo pot po robu tlakovane ceste.
Končno je prispela na del, kjer se je cesta zravnala. Kakšnih petdeset metrov stran je lahko videla parkirane avtomobile, ki so jih nekateri ljudje očitno raje puščali tam kot v svoji garaži. Za ograjo na levi strani ceste je bilo pokopališče. Ko se je mimo njega sprehajala podnevi ga po navadi sploh ni opazila, vendar pa so luči ob cesti metale svetlobo, ki jo je v tistem trenutku grozno strašila.
»No, pa saj bi se morali tukaj tako ali tako obrniti,« je zamrmrala sama pri sebi. Obrnila se je, da bi pobrala odejico, vendar je obstala sredi giba. Zazdelo se ji je, da je nekaj zrlo vanjo izza ene od luči on ograji pokopališča.
»K-kdo je?« je mlada mamica zavpila proti cesti luči, vendar ni dobila odgovora.
»To je bila gotovo mačka… ja, samo neka potepuška mačka je bila.« Vseeno seje še enkrat obrnila proti luči. Ne, tam ni bilo nikogar.
Pomirila se je, obrnila je voziček in že je peljala nazaj po ulici. Ura je odbila enajst in ženska je pospešila korak. Njena hčerka je spet spala, zato je bil edini zvok, ki jo je dosegel, njeno glasno dihanje.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Super zgodba!
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Waw. Prej je nisem brala, ampak zdaj jo gotovo bom
0
Moj odgovor:
Fun-girl
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Angla
hoojjj
mi mamo pr angli(angleščini) frazeme(idiome). Pa če mi poveste kaj pomenijo.
1. A cock and bull story
2. Till the cows come home.
3. A bull in a china shop.
4. A count sheep.
tysm:innocent:
mi mamo pr angli(angleščini) frazeme(idiome). Pa če mi poveste kaj pomenijo.
1. A cock and bull story
2. Till the cows come home.
3. A bull in a china shop.
4. A count sheep.
tysm:innocent:
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
Vprašanje
Kako vam je všeč zgodba v Pilu?
Zelo mi je všeč.
(71)
Srednje.
(53)
Ni mi všeč.
(16)
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Zadnji odgovori
joj to je tako lepoooooooo:sob::sob:🥹🥹🥹......Hvala ...
Jaz sem ga gledala letos poleti samo, ko ...
Ojla
Titanik loh z neta posnameš s spletnih ...