Nato je za njo nekaj zaropotalo. Kriknila je od strahu in se obrnila. Za njo je ležalo železno vedro, ki je bilo še malo prej postavljeno ob rob bližnje lope.

»To je že spet tista mačka,« se je prepričevala. Rahlo se je sprostila in hodila in odšla naprej po ulici.

Utrujeno je premerila obraz svoje hčerke in se ustavila na ovinku pod ulično svetilko, da katero je bil pritrjen znak z napisom DEAD END. Puščica pod napisom je kazala v ovinek in čeprav je vedela, da je za tem ovinkom še ena ulica, jo je pogled na znak rahlo strašil.

Počasi je segla v žep in iz njega vzela telefon. Prižgala ga je in v soju neprijetne svetlobe ekrana poskušala razbrati uro. Vedela je, da more biti bitjece v vozičku najkasneje ob polnoči v postelji, vendar je imela danes stresen dan in veliko dela, zato se je na dnevni sprehod odpravila veliko prepozno.

Telefon je pospravila nazaj v žep in prijela za ročaj vozička, vendar se ni premaknila. Čeprav jo je strah vlekel proti njeni hiši na koncu ulice ji je nekaj drugega prigovarjalo, da ne more škoditi, če se še malo sprehodi. Cel dan je sedela pred računalnikom in delala, menda si pa že lahko malo pretegne noge z daljšim sprehodom.

Nekaj sekund je tehtala, kaj bi bilo boljše, nato pa prijela za voziček in zavila v ulico mimo rumenega znaka.

Pogumno je hodila naprej in razmišljala, kako končno dela nekaj dobrega za svojo kondicijo, vmes pa je kljub svoji navidezni sproščenosti prestrašeno poslušala, če se kakršenkoli zvok ne bi skladal s tem, česar je bila navajena na svojih nočnih sprehodih.

Na koncu kratkega, ravnega dela je zavila na desno in nadaljevala pot mimo nekaj avtomobilov, ki so bili parkirani na pločniku. Z vozičkom ni bilo mogoče voziti po ozkem, varnem delu za pešce, zato je hodila po sredini ozke ceste.

Nekaj metrov naprej je lahko videla še eno lopo, in tam se je cesta ustavila. Za lopo je sicer naprej vodila uhojena pot, ki pa je bila zaparkirana z avtomobili, zato je črnolaska končno sklenila, da je čas za vrnitev po tem, nekaj sto metrov podaljšanem sprehodu.
S pogledom je premerila ulico za seboj, se obrnila in začela počasi hoditi po poti nazaj.

Za njenim hrbtom je v tistem trenutku nekaj glasno zarenčalo. Ženska je od strahu zaradi nenadnega zvoka obstala na mestu in še trdneje poprijela za ročaj vozička. Počasi se je obrnila, vmes pa stiskala čeljust, da ji ne bi ušel krik strahu – ni želela zbuditi celotne ulice. Končno se je zazrla v smeri lope. Cesto pred njo je osvetljevala cestna svetilka, čisto enaka kot vse druge, mimo katerih je hodila danes. Vendar pa je bil del za lopo še vedno v popolni temi.

Nekaj sekund je tiho preučevala avtomobile, ki so bili parkirani ob lopi. Njen notranji glas je kričal, naj odide, naj steče nazaj do svoje hiše, vendar ga je bilo težko poslušati – njegov načrt namreč ni bil namenjen črnolaskinim od strahu ohromljenih nogam.
Globoko je vdihnila in se poskušala umiriti, vsaj toliko, da bi zbrala dovolj moči za normalno hojo. Tek v tem trenutku ni bil rešitev. Tresočo roko si je položila na prsi in čutila, kako ji je srce bilo hitreje kot takrat, ko se je določila, da mora skrbeti za svojo kondicijo in je poskusila s tekom.

Vendar pa je bila situacija sedaj popolnoma drugačna.

Za avtomobili je namreč nekaj spet zarenčalo.

Tokrat se ni uspela zadržati – izpustila je tih krik in si nato zakrila usta z roko (iz navade). Oči je široko razprla in se še enkrat zazrla med avtomobile. In v naslednji sekundi je zagledala oči, ki so zrle vanjo izza avtomobila, ki je bil najbližje cesti.

Tokrat je bila prepričana, da to ni mačka.

Bilo je večje.