hejla, tole je ena ful kratka zgodbica, ki sem jo vbistvu napisala kako leto nazaj haha
zdej sm jo malo preuredila, pride pa še 2. del (nevem kdaj), ki bo zadnji. ne pričakujte preveč, ker je malo za foro napisana :))
<3



*b* ČRNI LEPOTEC *b*

Aaron je bil že kot žrebiček pravi mladi lepotec. O njem je tekla le lepa beseda; o njegovi prijaznosti in dobrosrčnosti. V njegovih svetlikajočih se očeh je vsak zagledal mlado razigranost in nihče si ne bi drznil niti pomisliti, da bi fant naredil kaj slabega. Saj nikdar ni. Želel je biti popoln. Celo njegovo ime je bilo plemenito. Dodelil mu ga je njegov oče, Aagolin, in nikoli ni obžaloval svoje odločitve. Z matero sta bila zelo ponosna, da jima je mati narava prinesla tako čudovito žareče bitje.

Črna dlaka se je ob sončnih žarkih svetila v lep sijoč dan, ob deževnih dneh pa postala skrivnostna in tiha noč. Aaron je bil pokrit s črnim kožuhom po vsem telesu in njegova dolga črna valovita griva je plesala v vetru. Bil je močan, potrpežljiv in tako rekoč zlata zvezda v čredi. Čeprav je čreda premogla več kot trideset konj, je med mladimi konji sijal. Prišlo je ljubosumje in zavist, črni žrebec pa se na to ni oziral. Rad je imel čredo in svoje starše.

Tale zgodba pa vendarle ne pripoveduje o Aaronu, črnemu lepotcu, temveč o njegovem polbratu, ki je s tem, da ni sprejel lastne usode, uničil vse in s tem tudi sebe.

Abu je živel sam s svojo matero. Oče, ki je bil tudi Aaronov oče, ju je pregnal iz črede, rekoč da je naredil napako, ko je ljubil Abujevo mater. Tako si je našel črno kobilo, prav takšno kot on, in imela sta Aarona. Aagolin pa ni vedel, da je svoji prvi kobili zapustil še neobstoječega sina. Tako sta bila Aaron in Abu polbrata, a se po očetovi zaslugi nista zavedala za obstoj drug drugega.

Vse pa se je spremenilo, ko se je Abujeva mater zastrupila z gozdnimi borovnicami s strupenega grma. V zadnjem dihu je sinu povedala pot, ki ga bo vodila do črede njegovega očeta. Vedela je, da Aagolin s čredo ne bi zapustil svojega rojstnega kraja.

Tako je Abu našel Aarona in Aaron njega. Čista bratovska ljubezen je postala resnična, ko sta se dve mirni duši združili in se imenovali za brata. Še toliko bolj so hvalili mladega Aarona, ko je njegova čarobnost v čredi postala močnejša s prihodom Abuja. Sonce je sijalo za njuno veselje in veter je nesel listje, da sta se lahko žrebca podila za njim. Jabolko je padlo z drevesa na mesto, do katerega sta tekla in se stepla zanj. Stari konji so si zapomnili vsak trenutek med Aaronom in Abujem, da bi lahko to pripovedovali vnukom in nihče ne bo pozabil. Aarona, ki bo nekega dne postal vodja črede, ni mogoče pozabiti.

*b* DOKAZ BRATOVSKE LJUBEZNI *b*

A tako kot zrastejo drevesa, odrastejo tudi konji. Aaron je postal še toliko lepši in tako kot njegov oče dobil lepo postavno telo. Valovita griva, ki je segala do tal, ni izgubila leska. Ponos mu prav tako ni upadel, saj se je zavedal svoje prihodnosti. Kot oče bo vodil to čredo, ob boku mu bo stal brat.

Abu je z leti opazil marsikaj, česar prej ni. Ne le zlata na lastni koži in še lepše dolge grive, ki je prav tako sončnim žarkom odgovarjala z zlatim leskom. Opazil je očetovo obnašanje. Nikoli ni vanj gledal s pogledom, ki ga je znova in znova podarjal Aaronu. V očeh se mu je svetilo neodobravanje in nikdar ponos. Zakaj ni bil zmožen biti ljubljen? Želel je pripadati v to čredo, a ga lasten oče ni sprejemal vanjo. Bilo je kot se v njima ne bi pretakala ista kri. Kot bi njuno srce bílo v drugačnem ritmu.

Kljub bratovi spodbudi in prijazni čredi se ni počutil dobrodošel. Iz dneva v dan mu je veselje upadalo z obraza in glava stala manj pokončno. Izogibal se je očeta, a videti je bilo, da mu on življenje z veseljem preganja iz duše. Včasih se mu je zdelo, da v sebi čuti praznino, a toliko huje je bilo, ko je čutil sovraštvo do očeta. Vedel je, da ga oče sovraži. Bil je drugačen. Morda je imel kot zlato sijoč kožuh, a njegova družina je pod lepoto štela kot noč temno telo. Tega Abu po očetu ni dobil. Morda je bil to razlog za njegovo sovraštvo.

Aaron je znal brati bratova čustva. Prepričal ga je, da mu je povedal vse. In ko je Abu iz srca privlekel še zadnjo misel, se je počutil bolje. Njegovo srce ni stalo samo, saj ga je podpiralo Aaronovo. Ni znal razložiti ljubezni do njega. Tudi treba mu ni bilo. Aaron je vedel. Sam je čutil enako.

Sledili so prepiri. Aaron ni prenesel očetovega odnosa do Abuja. Aaronova jeza je Aagolina presenetila, a mu je povedal, kar mu je znal. Abu ni on. Ni njegov brat. Med njima ni enakosti.

Temu je sledilo še več prepirov in vključen je bil tudi Abu. Povedal je očetu, da lahko vidi, da ga ne ljubi kot bi oče moral ljubiti sina. In bilo je seveda res. To Abuju ni strlo srca. Resnica je prišla na plan, s tem pa Aaronova odločitev. “Abuja bi moral ljubiti tako, kot ljubiš mene, oče. V drugem primeru ljubezen ni resnična,” je rekel.

“Aaron, ti ne veš ničesar o ljubezni,” mu je odvrnil oče. Nato mu je obrnil hrbet.

Abu je čutil solze v očeh. A ko je videl Aaronov pogled, se mu je zasvitalo, kaj prihaja. Brez vedenja si je to želel, odkar je prišel. “Nikoli nisi ljubil njegove matere tako kot si ljubil mojo, kajne?” je s stisnjenimi zobmi siknil Aaron. Temu se je oče le zasmejal, saj vprašanje ni bilo niti potrebno. Odgovor je bil viden v očetovih očeh. Tudi to Abujevega srca ni strlo.

“Rad bi bil vodja črede,” je dejal Aaron z resnim glasom. Ponosno dvignjeno glavo je še toliko bolj vzravnal. Pogleda ni umaknil z očeta. Ta je le zmedeno pokimal.

“Saj boš, Aaron. Ko jaz zapustim te dežele, boš vodil to čredo in njena usoda bo v tvojih kopitih.”

Aaron je pogledal Abuja in ko sta se njuna pogleda staknila, ni nihče mogel slišati besed med njima. Aaronove oči so se zasvetile, ko se je nasmehnil, Abujeve pa po dolgih letih napolnile z upanjem. Aaron se je še zadnjič obrnil k očetu, ki je nestrpno stal nasproti njiju. “Našel si bom čredo, v kateri bo dobrodošel tudi Abu.”

S temi besedami, ki so kasneje še dolga leta Aagolinu odmevale v ušesih, sta brata zapustila čredo. Nista vedela, kam sta namenjena, saj to ni bilo pomembno. Skupaj bosta ustvarila čredo in če ne bosta našla konjev, ki se bi jima pridružili, bosta čreda le ona dva. Zadnji konji, ki so ju videli oditi, so lahko ugledali le temnega in zlatega žrebca, za katerima je plapolala temna in zlata dolga griva, ki se je dotikala tal, nato pa poletela in ujela uren veter, ki je prišel nasproti.

*b* ŽREBEC IZ DIVJINE *b*

Življenje v divjini, ki je nista poznala, ni bilo lahko, a imela sta drug drugega. Velikih nevarnosti ni bilo, oziroma na njih nista naletela. Abu si ni mislil, da bi njun odhod tako spremenil bitje lastnega srca, a čutil je, da udarja z nežnejšimi udarci. Počutil se je svobodno in si želel, da bi si z Aaronom našla čredo, katero bi sama vodila. Vedel je, da sam ni sposoben velikih odločitev in na sploh voditi konjev, zato je Aaronu povedal, da bo njega v trenutku, ko srečata konja, imenoval za vodjo. Bratove sanje se bodo uresničile, kar bo Abuju prav tako vlilo srečo v kri.

Nekega poletnega dne je Aaron odšel do potoka in pustil Abuja samega. Vrnil pa se ni sam. Abuju se je na obrazu prikazal droben nasmeh, ko je ob bratovem boku videl hoditi belega žrebca, z umazano rumeno grivo in sivim gobcem. Na pogled ni bil najbolj lep in njegove oči so kričale izmučenost. In ko je pristopil do Abuja, se ni nasmehnil. Rahlo je sklonil glavo in rekel, da ga veseli, da sta ga sprejela v čredo. Aaron mu je povedal, da ga je našel ob potoku in ga vprašal, če želi postati del črede. Žrebec je z veseljem pristopil na njegovo stran potoka. Predstavil se je kot Horal.

Horal ni bil tako slab, kot je bil videti. Imel je pogumno in vljudno srce in že po nekaj dneh dokazal zvestobo. Povedal je, da nikoli ni imel črede, le sestro, ki je poginila zaradi ugriza strupene kače. A to je bilo leta nazaj in skrbel je sam zase. Nikoli si ni mislil, da bo našel koga, ki bi ga vzel v čredo. Niti pomislil ni, da bo kadarkoli koga srečal. Aaron in Abu sta bila prva konja, ki ju je videl po smrti sestre.

Aaron in Horal sta se dobro ujela, saj je v njima bilo srce z enakim ritmom. Ni bilo besed, ki si ne bi bile podobne. Abu je bil presrečen, da si je Aaron našel prvega prijatelja, ki mu je bil podoben kot brat. Sam se ni toliko pogovarjal s Horalom, a ne zato, ker ga ne bi maral, ampak nikoli ni našel besed. Horal in Aaron sta bila starejša in v njunih glavah so se podile drugačne misli kot v Abujevi.


*b* ZIMA PRINAŠA SPREMEMBE *b*

Prišla je zima. Ta čas je imel Abu najraje, saj je travnike prekrila bela preproga in na vrhovih dreves so počivali veliki kupi snega, ki so ob vetru popadali na tla. Zrak je bil mrzel in tla mokra. Listje dreves je bilo zakopano globoko pod snegom. Tisto leto ga je bilo veliko in težko se je bilo premikati. Kar je bilo toliko bolje, saj se volkovi niso potikali povsod, medvedi pa so spali v brlogih. Bilo je prav pravljično.

Abu si je to zimo zapomnil zaradi prihoda Melise.

Aaron, Horal in Abu so hodili po globokem in komaj prehodnem snegu in se tresli od mrazu. Abu je prav sijaj v primerjavi z Aaronom in Horalom, saj mu mraz ni prišel do živega. Žrebec ni hodil po težkem snegu, ampak skakal iz njega. Počutil se je kot mlad konjiček in želel si je, da bi bil. Spomnil se je trenutkov, ko sta z mamo raziskovala snežno pokrajino in iskala gozdne sadeže na grmih. Našla sta le posušene borovnice. Tako je mati umrla, Abu pa se od takrat ni več dotaknil sadja na grmih, ki je bilo podobno tistim borovnicam.

Želeli so se obrniti, ko je Abu v daljavi zagledal kup sivega snega. Sneg bi moral biti bel in ne siv, zato je radovedno pristopil do tega nenavadnega pojava, ko sta Aaron in Horal že odšla. A ko je priskakljal bliže, sneg ni več izgledal kot sneg. Izgledal je kot tresoč se hrbet sive živali. Previdno se je približal in pred očmi je zagledal hrbet sive lepotice, pokrit z drobnimi belimi pikami. Bitje ga je zaslišalo in čudovita kobila je dvignila glavo ter ga pogledala s komaj odprtimi očmi. Del obraza je imela zamrznjen in del ušesa pokrit z zamrznjeno krvjo. Tresla se je ležeč v snegu in ob pogledu na Abuja, ki je žarel v tem mrzlem jutru, poskusila vstati. Ni imela moči, zato je padla na tla.

Melisa si je v jami, v kateri so imeli zavetje, dobro opomogla in ozdravela brez posledic. Sprva je bila prestrašena, a po tednu dni je uvidela, da so žrebci le njeni rešitelji. Z veseljem je postala del črede. Izkazala se je za pametno kobilo in znala razločiti med strupenim in užitnim sadjem ter znala povedati, koliko stare so sledi živali in komu pripadajo. Ni želela govoriti o svoji preteklosti. Zdelo se je, da se je sramuje in nobena beseda je ni prepričala, da bi izdala, od kod je prišla. Rekla je le, da je imela čredo, a je zdaj ni več.

Abu se ni mogel nagledati Melisine nenavadne lepote. Bila je čudovita na tuj način, ki je Abuja zelo privlačil. Sivo telo so ji prekrivale temnejše lise in bele pike. Ni se zavedala svoje predrznosti, ki je spremljala njene besede, a to nikogar ni motilo. Še najmanj Abuja, ki se je vedno našel ob njeni strani in na voljo za pogovor. Melisa se je z veseljem pogovarjala z njim in ga prosila za zgodbe iz prejšnjega življenja, ki ga je preživel v Aagulinovi čredi in pri materi. Svojih zgodb pa na žalost ni delila.

Večeri, ki sta jih Aaron in Abu skupaj preživela na vrhu hriba, so postali s prihodom pomladi toliko lepši in malenkost toplejši. Ko sta stala na tem skalnatem hribu, so njune oči videle lepo dolino, po kateri je tekel ozek potok. Gozdovi so prekrivali travnike. S pomladjo je prišlo cvetje in gozd je postal cvetlični gozd. Modre, vijolične in rumene cvetlice so se skrivale med drevjem in priklicale tihe srne, ki so stekle stran ob najmanjšem šumu.

“Bila je prijetna zima,” je tiho rekel Abu nekega večera. Aaron se je obrnil k njemu z nasmehom.

“Je na to vplival tudi prihod Melise?” je vprašal, a sploh ni potreboval odgovora, ko je videl Abujeve svetleče oči. Skupaj sta se zasmejala in sonce je počasi zašlo za oddaljene gore, preko katerih ni segal pogled.