*b*AMAYA, četrtek, 27. maj*b*

»Noče in noče,« potarna gospod Cross. Vem, kako mu je. Jaz sem četrti letnik srednje šole, pomagam policiji. Imam namreč že osemnajst let. Oni pa se morajo ukvarjati s trmasto devetošolko.
»Bova že nekako,« ga skuša potolažiti gospod Thomas. Vse kar jaz storim je, da si svoje zlate lase spnem v nizek čop. Bolje, da molčim.
»Amaya? Lahko zložiš te papirje?« V pisarno se vrne detektivka Williams. Pokimam in vzamem kup papirjev. Začnem jih prebirati in dajati na različne kupe. Nenadoma poleg mene zavibrira policiski telefon.
»Nujni klic!« Edmund vzame telefon in se javi.


*b*ROCHELLE, četrtek, 27. maj*b*

»Takoj ven!« me nahruli gospa Mayer. Uči matematiko in sovraži me. Čeprav Rebecce danes ni v šoli, me Max, ki sedi zraven mene, neprestano dreza in mi teži. Zdaj sem ga nahrulila, naj neha, in zato moram ven. Besno vstanem in zabrišem zvezke na mizo. Potem odvihram iz učilnice. Sesedem se na klop ob učilnici. Ne, ne bom sedela tu. Lahko grem malo okrog po šoli in se potem vrnem nazaj. Saj imam uro. Vstanem in se odpravim po hodniku. Hodim in hodim. Dolgčas mi je. Ustavim se v prazni garderobi, saj slišim trkanje omaric. Približam se zvoku. Srce mi začne hitreje biti. Pridem bliže in bliže… Trešči me kot srela z jasnega. Rebeccin krik in njeno truplo. Zmrznem. Ne vem, kaj naj storim.


*b*BRYAN, četrtek, 27. maj*b*

Zasliši se krik. Prvo kar pomislim je: 'Rochelle!' Ves razred panično plane na noge. Učiteljica nas skuša pomiriti, a se nihče ne zmeni zanjo. Vsi se rinejo ven, da bi videli, kaj se dogaja. Pridemo v garderobo. Prizor, ki ga zagledam, me prizadane. Rochelle, ki pretreseno gleda mrtvo Rebecco. Mrtvo.


*b*MAX, četrtek, 27. maj*b*

Ubil jo bom. Tam gleda in stoji, ne da bi karkoli naredila. Morilka. Umorila je moje dekle. Razneslo me bo od besa. Ubil jo bom. Kako je lahko! Nenadoma se v prostor zgrne policija. Mlad policist Rochelle potegne stran od Rebecce in jo skupaj z mlajšo žensko, ki ni oblečena v policijsko opremo, odpelje v policijski avto. Saj si je zaslužila. Prerinem se skozi množico in poskušam priti do pogovora s policisti. Ti zdaj nekaj sprašujejo Bryana, a se ne menim zanje. Hočem dati svoje mnenje.


*b*ROCHELLE, čertrek, 27. maj*b*

Policist Edmund me prime za nadlaket in me skupaj z od mene nekaj let starejšim dekletom, ki ne nosi policijske opreme, odpelje do avta. Posede me na sedež zadaj, zraven mene sede dekle, Edmund in Carl pa sedeta spredaj. Groza me je. Ne morem razmišljati. Gledam skozi steklo, po katerem škrabljajo kapljice dežja. Sovražim deževne dneve v poletju. Tisto, kar sem zagledala na tleh, me še zdaj mori. Srce mi razbija v neenakomernem ritmu. Pojavi se tisti smrtni strah. Bojim se policije. Bojim se ljudi.