BRYAN, sreda, 26. maj

Rochelle se obnaša zelo čudno. Nič ne odgovarja, za biologijo je dobila 3, pa se ni zmenila za to. Videti je utrujena, nesrečna, opazil sem tudi, da si ni zapisala niti polovico stvari, ki jih je učiteljica pisala na tablo. Ni jedla, ne pila. Nekaj je narobe. Zelo narobe. Drugi se ne menijo za to. Še bolj jo obmetavajo z žaljivkami, jo spotikajo in dekleta so celo pisala na vrata njene omarice. Pa se ni menila za to. Kot, da ji je vseeno, kaj se dogaja okrog nje.


ROCHELLE, sreda, 26. maj

Po pouku odidem na policijsko postajo. Tam me bosta izprašala. Pridem do vrat in jih odprem (sploh ne vem, zakaj sem to napisala). Vstopim. Ob pultu zagledam prijazno policistko.
»Kam pa želiš ljubica?« vpraša.
»Sem Rochelle Brown,« iztisnem iz sebe. Policistka pokima in me usmeri v prostor, kjer naj bi me izprašala. Odkorakam tja. Tresem se od glave do pet. Strah me je. Mislim, da bom padla v nezavest. Potrkam. Zaslišim »naprej« in vstopim. V prostoru sedijo štirje odrasli; dve ženski in policista od včeraj.
»Pozdravljena Rochelle,« je rekel mlajši. »Prej se ti nisva predstavila. Jaz sem Edmund Cross, to je Carl Thomas. To pa sta gospa Carol, ki je psihologinja.« Pokaže na zlatolaso mlado prijazno žensko in ta se mi nasmehne. »In gospa Williams.« Pokaže na drugo. »Ki je detektivka.«
»Torej. Rekla sva, da te bova izprašala o tvoji mami,« reče Carl.
»O njeni službi ne vem ničesar,« iskreno povem.
»Nič hudega. Govorila bi o njenem življenju v družini.«
»Nič posebnega. Navadna mama,« rečem, odločna, da ne izdam svoje največje skrivnosti.
»Moralo je biti nekaj,« se oglasi detektivka.
»Nič ni bilo,« vztrajam.
»Rochelle. To nam bo pomagalo najti morilca,« reče Edmund. Pa me ima.
»Oče je do mame zelo zaščitbiški. Že vse odkar… O tem nočem govoriti,« odvrnem in se nelagodno presedem. »On je ne bi nikoli. Prej bi umoril tistega, ki bi skušal umoriti njo.«
Vsi močijo, razmišljajo. Naposled se oglasi psihologinja.
»Mislim, da lahko greš. Danes si povedala zelo pomemben podatek, dlje pa te ne bomo zadržali, ker si še vedno pod stresom. Nadaljujemo jutri.« Pri tem ostro pogleda detektivko. Jaz le pokimam in vstanem. Poslovim se in olajšano odidem. Končno. Sita sem tega, da vsi vrtajo vame. Tudi na Bryana mislim. Skoraj vsak odmor me je vprašal, ali sem dobro. Bryan je prijazen. In lep. A ima že punco, ki ga sicer ni vredna. Tudi on je videti do ušes vanjo, zato mi ni mar. Mika me bazen. Doma vzamem brisačo in kopalke ter se odpravim na bazen. Upam, da tam ne srečam koga iz mojega razreda. Spet up v nič. Tam so. Kopajo se zabavajo se. Rada bi se jim pridružila. Pa me ne bodo sprejeli. Itak, da ne. Parkiram se na drugo stran bazena. Nekaj časa le sedim in razmišljam o druščini. Potem vstanem in se prestopam z noge na nogo. Potem pa mi je dovolj. Odpravim se k druščini. Stopam hitro. Ko me zagledajo, so presenečeni.
»Uuuuu. Poglej. Piflarka se je odločila za bazen,« nesramno pripomne Rebecca. Zavijem z očmi in odkorakam mimo nje. Potegne me v vodo. V vodi se ne znajdem najbolje, a vsaj plavati znam. Zlezem nazaj na kopno. Vsi se mi smejijo. Sesedem se na tla in se ne menim zanje. Premočena odcopotam stran.


BRYAN, sreda, 26. maj

Rochelle se nenadoma obrne okrog. Izgleda kot kakšen zombi. Steče do restavracije ob bazenu. Zmedeno jo opazujem. Postane rdeča v obraz, kot bi šele zdaj dojela, zakaj jo je Rebecca potegnila v vodo. Spet se obrne proti Rebecci in se zakadi vanjo. Še nikoli nisem videl dekliškega pretepa, a ga ne bi rad opisoval.


ROCHELLE, sreda, 26. maj

Kje pristanem? Na policijski postai. Zdaj me imajo vsi za neko psiho, ki je ponorela zaradi smrti moje mame. Pa nisem. To sem hotela narediti že ves deveti razred, pa nisem mogla. Zdaj sem. Končno. Rebecca ima zlomljen nos in ne gre v šolo v naravi. Res dobro. Razen seveda situacije, v kateri sem zdaj.
»Rochelle. Razumem, da te je prizadela mamina smrt…,« začne Edmund a ga prekinem.
»Rebecco sem hotela treščiti že celo leto.« Zavijem z očmi in prezirljivo prhnem. »Že vse odkar je Max z njo varal Sarah, se iz vseh norčuje in misli, da je nekaj več.«
Psihologinji se razprejo oči. »Res?«
»Ja. Najnesramnejši človek na šoli je,« izbruhnem in vstanem. Odvihram iz pisarne, iz policijske postaje. Ne da se mi več ukvarjati s policijo. Moja družina in moje skrivnosti niso njihova stvar.