Olivija je obiskovala 6. razred.
Ni se rada družila in pogovarjala. Imela je starejšega brata, ki jo je pogosto jezil, zato se je zapirala. Njena edina prijateljica je bila Maruša. Maruša ji je pomagala, ko se ni znala postaviti zase, Maruša ji je pomagala, ko je bila v stiski, Maruša ji je pomagala da se je odprla in pogovarjala. Olivija pa je Maruši pomagala pri šoli.

Nekega dne je šla Olivija sama domov, saj ni bilo Maruše, ker je zbolela. Gledala je v tla in sama pri sebi ponavljala snov od zgodovine. Mimo nje je pritekel sošolec in jo butnil. Padla je in njene stvari so se ji razsule po tleh. A ona ni gledala svojih stvari, temveč svoj krvavi gleženj. A nihče ji ni mogel pomagati, sošolec je že tekel naprej. Pobrala je svoje stvari in Poskušala vstati, a gleženj jo je tako zabolel, da se je sesedla. Po licu ji je spolzela solza. Ko se je pomirila, se je prisilila, da je odšla do klopi v parku, ki je bila dva metra vstran. Doma se je njena mama kopala v skrbeh. Klicala jo je in ji pošiljala sporočila, a Oliviji je telefon padel v odtok, ko je padla.

Naslednje jutro je Olivijo na klopi v parku našla njena sošolka Barbara. A Barbara Olivije ni marala, zato jo je pustila tam spati. V šoli je učiteljica zaskrbljeno vprašala če je kdo videl Olivijo, saj je vedela, da nikdar ne zamudi nenapovedano. Barbara je s porogljivim nasmeškom na glas povedala, da je Olivija očitno klošarka, saj spi v parku na klopi. Učiteljica je nemudoma pohitela tja in tam našla Olivijo ki je vsa podhlajena ( bili so sredi zime ) spala na klopi. Prinesla jo je v topel razred in poklicala rešilce...Se nadaljuje