Otroci ledu in ognja (7. poglavje)
7
Renna se je zbudila na mrzlih tleh. Odlepila je lice od tal in se dvignila. Nekdo ji je na grobo povil rano, ko jo je bojevnik ognja zabodel, a v njej ji je še vedno kljuvalo. Vedela je, da je bil bojevnik ognja, saj, ko jo je zabodel, je imela občutek, kot da ji gori celoto telo. Vsi so imeli enake meče, imenovane Rezalci plamenov.
Zastokala je in se ozrla po sobi. Bila je preprosto soba, brez pohištva, samo z golimi stenami. Smrdela je po krvi, na tleh pa je bilo mnogo madežev temno rdeče barve.
Sama je bila. Nikjer ni videla Rephaima. Na vratih je bila reža in skoznjo jo je opazoval par temno rdečih oči. Hitro so se umaknile, ko jih je Renna opazila in vrata so se škripajoče odprla.
Notri je prišel nek Ognjen in jo gledal z spoštovanjem in strahom v očeh. Renna ni vedela, zakaj. Potem pa ji je pomignil, naj pride z njim. Mukoma je vstala in se mu sledila po zavitih hodnikih, do neke še bolj umazane celice od njene. Nenadoma pa jo je vklenil v okove, da se ni mogla premakniti. Vlekla in tresla, a okovi so bili iz obsidiana, nastalega v Vulkanu. Neprebojni so.
A potem je videla, kdo sedi v celici. Rephaim. Na trebuhu je imel še večjo rano od njene in iz zdravilskih izkušenj je vedela, da ne bo preživel, če ne dobi oskrbe.
Nenadoma pa je Rephaim zakričal s krikom, ob katerem ji je zaledenela kri. Tak krik je že slišala.
"Spustite me, vi tepci!" je tulila in mahala z okovi. Vsi so se le smehljali, a nasmehi so jim zamrli, ko je spustila energijo. To je, ko vso moč, ki jo imaš, spustiš v obliki eksplozije. Renna tega še ni nikoli naredila. Ampak ta je bila nemrno ena majhnih, pa čeprav je z njo stalila okove in vsem bojevnikom naredila hude opekline. S golimi rokami je strgala rešetke z vrat in obnemela. Rephaim je izginil. Stisnila je ustnice. Prevara. Hologram. Ampak zakaj?
"Ti, tam!" je zarjula na edinega bojevnika, ki je bil še na nogah. "Kje. Je. Rephaim?!"
"V celici, sosednji tvoji," je rekel malo prestrašeno. Renna je samo čakala. Zavzdihnil je.
"Ko smo te prijeli in te je Mall zabodel, si spustila energijo. Zažgala si celotno hišo in ubila tri od petih bojevnikov ognja, ki smo prišli pote. Tvoje telo in od tistega Rephaima smo zvleki sem, kot nam je bilo naročeno. Vodja je ukazal, naj te preizkusimo. Zato smo naredili hologram. Iz jeze si naredila eksplozijo, a še približno ne tako močno, kot zmoreš. Vodja je prepričan, da bi s tabo lahko zavladali Ledeniji. Izjemno mogočna si."
"Kaj, a zdaj sem že izjemna?! Lovili ste me, preganjali, da vi me ubili, zdaj pa me hočete za vojakinjo?! NE!" je zarjula in odkorakala nazaj na hodnik.
Zastokala je in se ozrla po sobi. Bila je preprosto soba, brez pohištva, samo z golimi stenami. Smrdela je po krvi, na tleh pa je bilo mnogo madežev temno rdeče barve.
Sama je bila. Nikjer ni videla Rephaima. Na vratih je bila reža in skoznjo jo je opazoval par temno rdečih oči. Hitro so se umaknile, ko jih je Renna opazila in vrata so se škripajoče odprla.
Notri je prišel nek Ognjen in jo gledal z spoštovanjem in strahom v očeh. Renna ni vedela, zakaj. Potem pa ji je pomignil, naj pride z njim. Mukoma je vstala in se mu sledila po zavitih hodnikih, do neke še bolj umazane celice od njene. Nenadoma pa jo je vklenil v okove, da se ni mogla premakniti. Vlekla in tresla, a okovi so bili iz obsidiana, nastalega v Vulkanu. Neprebojni so.
A potem je videla, kdo sedi v celici. Rephaim. Na trebuhu je imel še večjo rano od njene in iz zdravilskih izkušenj je vedela, da ne bo preživel, če ne dobi oskrbe.
Nenadoma pa je Rephaim zakričal s krikom, ob katerem ji je zaledenela kri. Tak krik je že slišala.
"Spustite me, vi tepci!" je tulila in mahala z okovi. Vsi so se le smehljali, a nasmehi so jim zamrli, ko je spustila energijo. To je, ko vso moč, ki jo imaš, spustiš v obliki eksplozije. Renna tega še ni nikoli naredila. Ampak ta je bila nemrno ena majhnih, pa čeprav je z njo stalila okove in vsem bojevnikom naredila hude opekline. S golimi rokami je strgala rešetke z vrat in obnemela. Rephaim je izginil. Stisnila je ustnice. Prevara. Hologram. Ampak zakaj?
"Ti, tam!" je zarjula na edinega bojevnika, ki je bil še na nogah. "Kje. Je. Rephaim?!"
"V celici, sosednji tvoji," je rekel malo prestrašeno. Renna je samo čakala. Zavzdihnil je.
"Ko smo te prijeli in te je Mall zabodel, si spustila energijo. Zažgala si celotno hišo in ubila tri od petih bojevnikov ognja, ki smo prišli pote. Tvoje telo in od tistega Rephaima smo zvleki sem, kot nam je bilo naročeno. Vodja je ukazal, naj te preizkusimo. Zato smo naredili hologram. Iz jeze si naredila eksplozijo, a še približno ne tako močno, kot zmoreš. Vodja je prepričan, da bi s tabo lahko zavladali Ledeniji. Izjemno mogočna si."
"Kaj, a zdaj sem že izjemna?! Lovili ste me, preganjali, da vi me ubili, zdaj pa me hočete za vojakinjo?! NE!" je zarjula in odkorakala nazaj na hodnik.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Hej!
Res moram reči, da pišeš super zgodbo in imaš neverjeten talent. Edino zelo kratek del je bil.
Lp, No Name
P.S.: Prosim preberi si Werewolves don't die 13. del:)
Res moram reči, da pišeš super zgodbo in imaš neverjeten talent. Edino zelo kratek del je bil.
Lp, No Name
P.S.: Prosim preberi si Werewolves don't die 13. del:)
0
Hvala! Vem, da je del kratek, saj nisem imela veliko časa.
Sicer pa sem že prebrala Werewolves don't die 13 in je super!!
Sicer pa sem že prebrala Werewolves don't die 13 in je super!!
Moj odgovor:
Upam, da kdo posluša
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
Vprašanje
Kako vam je všeč septembrski Pil?
Zelo mi je všeč.
(315)
Srednje.
(197)
Ni mi všeč, premalo je zanimivih vsebin.
(54)