Minevali so dnevi, ki sem jih preživljala v zavetišču. Nikoli ne bi rekla, da bom bila tukaj tako dolgo. Ampak odkar sem se Lisi zaupala o svoji tragični preteklosti ni nobena od naju več omenjala pobega. Jaz ga nisem želela omenjati, ker skozi tisto luknjo preprosto nisem hotela pobegniti, Liso pa je bilo strah, da razmišljanja o pobegu ne bom prenesla. Bila je res dobra prijateljica. Ko so minevali dnevi sva si vedno bolj zaupali in čutila sem, da me bo podpirala v vsem. Pogovarjali sva se o čisto vsakdanjih stvareh. Enkrat pa sem jo le vprašala po njeni preteklosti a je le onemela in hitro zamenjala temo. Odločila sem se, da ne bom pritiskala nanjo.
Glede moje žalosti pa... Vsak dan je bilo bolje. Lisa mi je pomagala, da sem vsaj za nekaj trenutkov pozabila na Piko in na vse težave. Odkar me je obiskala Jana in mi zašepetala, da bo vse še v redu sem začela malo ampak čisto malo verjeti v to. Lahko sem že rekla, da sem se že skoraj privadila na življenje v zavetišču a, ko sem pomislila na to me je rahlo zmrazilo in sklenila sem nekaj. Nikoli se ne bom privadila na življenje tu.
Danes sem se zbudila že nadvse zgodaj. Zadnje čase se mi je to že pogosto dogajalo. Lisa je tako kot vedno še spala in prav tako vsi ostali psi. Vstala sem. Tudi z mojo tačko je bilo že vse v redu in hodila sem lahko brez težave. Ozrla sem še čez okno in se spraševala zakaj ga ne morejo rahlo očistiti saj je bilo čisto zamegljeno in skoznje ni pronicalo skoraj nič svetlobe. Tudi rešetke kletke so bile čisto zarjavele. Nisem si mogla predstavljati zakaj so tako malomarni glede zavetišča. A to ni bil moj problem. Zavzdihnila sem. Dolgčas... Spet sem se ulegla, da bi lahko spet zaspala in to mi je že skoraj uspelo, ko pa sem zavohala dim. Dvignila sem se po konci. Smrdelo je po dimu in po ognju. Zgrabila me je panika. "Lisa! Lisa! Zbudi se!" Lisa je zacvilila, češ, pusti me še spati ampak, ko je ozrla moj panični izraz se je v hipu dvignila po konci. "Kaj je? Te je mučila mora? Si v redu?!" Je vprašala jaz pa sem odkimala. "Ne! Kakšna mora?! Ali ne vohaš! Smrdi po dimu! Kot, da bi nekaj gorelo!" Sem zalajala in po Lisinem obrazu ugotovila, da je zavohala dim. "Pa res! Voham dim! Kaj se dogaja?!" Na to seveda nisem imela odgovora. Pogledala sem proti oknu in zdelo se mi je, da se bom onesvestila. Videla sem ogenj. Vso dvorišče je gorelo. Ognjeni zublji so premagovali vse pred seboj. "Lisa!! Ogenj! Gori! Zunaj! Dvorišče!" Sem zalajala panično in tako, da sem vsako besedo izgovorila posebej. Lisa je prebledela. Meni pa ni padlo na misel nič drugega kot pa, da začnem na ves glas lajati. Kmalu so bili vsi psi pokonci. "Ogenj! Ogenj!" Nastal je kaos. A jaz sem bila že skoraj gluha za vse saj me je zadušljiv dim od ognja začel daviti. Tudi oči so me pekle tako, da so se mi že rosile. A nisem mogla storiti nič. Lahko sem upala, da nas bodo človečnjaki slišali čeprav so že skoraj sigurno opazili ogenj. Ampak ali imajo človečnjaki v sebi toliko srca, da nas bodo rešili? To je bilo zdaj poglavitno vprašanje in nič drugega...
Glede moje žalosti pa... Vsak dan je bilo bolje. Lisa mi je pomagala, da sem vsaj za nekaj trenutkov pozabila na Piko in na vse težave. Odkar me je obiskala Jana in mi zašepetala, da bo vse še v redu sem začela malo ampak čisto malo verjeti v to. Lahko sem že rekla, da sem se že skoraj privadila na življenje v zavetišču a, ko sem pomislila na to me je rahlo zmrazilo in sklenila sem nekaj. Nikoli se ne bom privadila na življenje tu.
Danes sem se zbudila že nadvse zgodaj. Zadnje čase se mi je to že pogosto dogajalo. Lisa je tako kot vedno še spala in prav tako vsi ostali psi. Vstala sem. Tudi z mojo tačko je bilo že vse v redu in hodila sem lahko brez težave. Ozrla sem še čez okno in se spraševala zakaj ga ne morejo rahlo očistiti saj je bilo čisto zamegljeno in skoznje ni pronicalo skoraj nič svetlobe. Tudi rešetke kletke so bile čisto zarjavele. Nisem si mogla predstavljati zakaj so tako malomarni glede zavetišča. A to ni bil moj problem. Zavzdihnila sem. Dolgčas... Spet sem se ulegla, da bi lahko spet zaspala in to mi je že skoraj uspelo, ko pa sem zavohala dim. Dvignila sem se po konci. Smrdelo je po dimu in po ognju. Zgrabila me je panika. "Lisa! Lisa! Zbudi se!" Lisa je zacvilila, češ, pusti me še spati ampak, ko je ozrla moj panični izraz se je v hipu dvignila po konci. "Kaj je? Te je mučila mora? Si v redu?!" Je vprašala jaz pa sem odkimala. "Ne! Kakšna mora?! Ali ne vohaš! Smrdi po dimu! Kot, da bi nekaj gorelo!" Sem zalajala in po Lisinem obrazu ugotovila, da je zavohala dim. "Pa res! Voham dim! Kaj se dogaja?!" Na to seveda nisem imela odgovora. Pogledala sem proti oknu in zdelo se mi je, da se bom onesvestila. Videla sem ogenj. Vso dvorišče je gorelo. Ognjeni zublji so premagovali vse pred seboj. "Lisa!! Ogenj! Gori! Zunaj! Dvorišče!" Sem zalajala panično in tako, da sem vsako besedo izgovorila posebej. Lisa je prebledela. Meni pa ni padlo na misel nič drugega kot pa, da začnem na ves glas lajati. Kmalu so bili vsi psi pokonci. "Ogenj! Ogenj!" Nastal je kaos. A jaz sem bila že skoraj gluha za vse saj me je zadušljiv dim od ognja začel daviti. Tudi oči so me pekle tako, da so se mi že rosile. A nisem mogla storiti nič. Lahko sem upala, da nas bodo človečnjaki slišali čeprav so že skoraj sigurno opazili ogenj. Ampak ali imajo človečnjaki v sebi toliko srca, da nas bodo rešili? To je bilo zdaj poglavitno vprašanje in nič drugega...
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
B .R .A .V .O ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! ! T O J E NNNNAAAAJJJBBBOOLLJŠŠIII DDEELL DOO ZZDAAJ!!! (HEC, VSI SO DOBRI) Ampak, tale mi je res segal do srca. Ful, bravo! tudi jaz tvoje dele preberem z užitkom :wink: zdaj pa prošnja (bolj ukaz): O S T A N I T A K A Š E N A P R E J
lp
lp
0
Hvalaaa ti! NE VEŠ KAKO SI MI POLEPŠALA DAN! RES TI HVALA ZA TO!❤RES SI CARICA! Taki komentarji kot je bil tale mi dajejo spodbudo da pišem še naprej!😘😊
Še enkrat hvala in lepo nedeljo!❤
Še enkrat hvala in lepo nedeljo!❤
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Super zgodba, čestitam!!!!!🥹🥹🥹🥹 Komaj čakam nasljednji del!!:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::blush:
0
LalalalalalalalalalallalalalalalL
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
#25min:heart_eyes:
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
"A to ni bil moj problem." je tok SLAYYYY:nail_care::nail_care::nail_care::nail_care:
Aaaaaahhhhh
upam da bo pršla Jana pa jih rešla:sob:
Aaaaaahhhhh
upam da bo pršla Jana pa jih rešla:sob:
0
Moj odgovor:
hellopeople
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
hej
hej. pred kratkim sem izvedela da je sosošolec vame. je skoraj moj sosed. zdaj pa takole: če bi me slučajno vprašal če bi bila skupaj, nevem kaj bi napisala. sicer do njega ne čutim nič, ampak še vseeno mu nebi rada takoj napisala Ne, da nebi bila ""pregroba"",.
kaj naj mu napišem v primeru da me vpraša...
hvala:)))),))
kaj naj mu napišem v primeru da me vpraša...
hvala:)))),))
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
niceeeeeeeeeeeee:heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart:
js ...