Oj!
Nov del! Upam da se še spomnite kaj se je zgodilo v prejšnjem!

Lisa poleg mene me je radovedno opazovala. "Si v redu?" Je vprašala. "Seveda, zdaj, ko vem, da te ne vidim zadnjič. Raje mi povej, če se kaj spomniš, kako sva prišli sem. Jaz vem le, da sem se kmalu po tem, ko je zagorelo onesvestila. Ne vem niti, kaj je ta kraj?" Sem vprašala in upala, da Lisa kaj ve. Sama nisem vedela ničesar. "Ko si se onesvestila so v prostor vdrli človečnjaki. Mislim, da je bila Jana in še nekdo je bil z njo. Kmalu zatem so se zaslišale sirene in prišlo jih je še več. Eni so imeli seboj vodo s katero so gasili ogenj, drugi pa so iz kletk spravili, vse nas pse. Potem se ne spomnim nič več. Tudi jaz sem se onesvestila in potem vem le, da sem se zbudila tukaj v majhni sobici, sama. Nisem vedela kje si ti, niti kje sem. Pravzaprav tudi zdaj ne vem kje sva."
Pozorno sem poslušala vse kar je povedala Lisa. Njena pripoved se ni dosti razlikovala od moje, drugačno je bilo le, da sem se jaz prej onesvestila zaradi škodljivega dima. In ugotovila sem še nekaj. Človečnjaki so le rešili, nas pse. V tistem trenutku sem začutila neznansko in nenavadno toplino. Zajel me je občutek, da je mogoče na svetu le veliko človečnjakov, ki so pripravljeni pomagati.
Mogoče le ni tako kot se mi je dozdevalo.
Mogoče so nekateri ljudje tako dobri, da nas razumejo.
In v tistem trenutku sem dobila občutek, da svet le ni tako krivičen, kot se mi je zdelo. Veste, to je bil lep občutek.
A v tistem trenutku sem se tudi zavedala, da sem se spet poglobila nekam globoko v moje misli in, da je Lisa še zmeraj poleg mene. "Oprosti, zamislila sem se."
Sem rekla in Lisine temne oči so radovedno vrtale vame. "V redu je." To je bilo vse kar je Lisa rekla in med nama je zavladala mučna tišina. Ne vem za vas, ampak zame je tišina ena mučnih stvari na svetu. Sploh zato, ker nikoli ne vem kaj si tisti poleg mene misli o meni. Zdelo se mi je, da Lisa ni dosti drugačna. Po nekaj trenutkih je končno spregovorila, za kar sem ji bila neznansko hvaležna. "Če mi hočeš kaj povedati mi res lahko. Občutek imam, da mi nekaj prikrivaš. Moja prijateljica si, in zanima me, če me mora za kaj skrbeti?" Lisa me je gledala tako milo in radovedno a jaz se bila preprosto tiho. No saj ji pravzaprav nisem imela nič za povedati. A imela sem tak čuden občutek kot, da bi Lisa v meni videla nekaj kar jaz nisem. Pravzaprav sem se počutila veselo. Pogledala sem Liso. "Lisa, nič ni. Res te ne rabi za nič skrbeti. Res sem vesela. Vesela sem, da sva se našli in nočem, da bi kaj prišlo vmes. Prosim, naj te ne skrbi." Lisine oči so še nekaj časa vrtale vame nato pa je končno prikimala. "Prav."
Spet sem bila jezna za tako kratek odgovor. Spet tišina. Ta grenka tišina. V tistem trenutku sem bila kar vesela, da je človečnjakinja s črnimi spuščenimi lasmi, ki je že ves čas skrbela zame prišla do naju z Liso in na mojo ovratnico spet pripela povodec. Pogledala je Liso sila presenečeno in Lisa prav tako njo. "Kaj si pa ti tako majhna? Iz kje pa si?"
Je rekla človečnjakinja bolj za šalo saj tako ali tako ni verjela, da jo z Liso razumeva. A Liso je vprašanje vseeno malo razjezilo. Jezno je zalajala človečnjakinji ta pa se je le posmehnila in se obrnila k meni. "Pridi. Greva, nazaj noter. Dovolj časa si bila zunaj."
Pogledala sem Liso in se žalostno nasmehnila.
"Se vidiva." Sem rekla in Lisa je le prikimala.
Spet me je ovratnica močno zategnila, ker je človečnjakinja potegnila za povodec.
Začela sem hoditi in še enkrat rekla Lisi.
"Lepo se imej! Se vidiva."
Lisa je ke prikimala in iz njenih ust sem razbrala šibko besedico.
"Enako."
Preden sem se zavedala sem že bila nazaj v stavbi. Imela sem slab občutek glede Lise. Ali je bila jezna name? Nisem vedela. Človečnjakinja se je naenkrat ustavila kot bi se nečesa spomnila in z mano vred hitro stekla do majhne sobice v kateri sem bila že prej. Pustila me je tam, mi odvezala povodec, skrbno zaprla vrata in odhitela nekam po hodniku. Nisem vedela kam tako hiti a nato sem zaslišala glasove, ki so prihajali iz stene na levi strani. Videlo se je, da človečnjaki na drugi strani ne poskušajo biti tiho. Prav nasprotno. Bili so zelo glasni. In njihove besede so še kako pritegnile mojo pozornost.