Ne morem verjet, da smo že na šestem delu!!
Aja, sam eno opozorilo, preden začnete brat: nočem vam spojlat sam povem, da se lahko ta del komu zdi bolj žalosten, sam tok da veste.

*b*Še enkrat hvala, da berete mojo zgodbo*b*:two_hearts:


Za mano je stal črnolas fant in me brez čustev na obrazu opazoval.
"Kaj..." sem izdavila in ga motrila s pogledom. Bil mi je nenavadno znan in trudila sem se ga prepoznati. Brskala sem po svojih spominih, iskala med obrazi, ki sem si jih zapomnila.
Potem pa mi je končno potegnilo.
"Mika?" sem šepnila.
Fant se je obrnil in začel teči stran.
"Mika!" sem zavpila in začela teči za njim.
"Ustavi se!" sem se drla in ga poskušala dohiteti.
A bil je prehiter. Veliko hitreje od mene je tekel po tlakovanih ulicah, okretno je zavijal med ozkimi prehodi med stavbami, se izmikal stvarem ki so mu bile na poto in kmalu se je izgubil med hišami.
Zadihana sem se ustavila, se naslonila na steno velike stavbe in lovila sapo.
Ozrla sem se v nebo. Bilo je oblačno in kazalo je na dež. Oblaki na njem so se počasi premikali in v vsej tej sivini nisem opazila niti koščka modrega neba.
Takrat pa je mimo mene pritekel moški; ne Mika, temveč okoli trideset let star svetlolasec, ki je bil krvav in premočen.
Po izrazu na njegovem obrazu in kako se je držal, sem sklepala, da je poškodovan. Kljub temu je tekel tako hitro, da sem pomislila, da mu gre gotovo za življenje in kmalu sem tudi njega zgubila izpred oči.
Ko sem prišla so sape, sem začela počasi hoditi nazaj proti domu. Zapihal je oster veter z morja, ki nam je prinašal nevihto. Pospešila sem in kmalu prišla do bogatejšega dela mesta, tistega, ki ima na stavbah prelepe okraske. Tako rada sem jih opazovala. Ustavila sem se in si jih ogledovala, potem pa me je mrzel veter spomnil, da moram čimprej priti domov.
Nadaljevala sem pot, ko so se nenadoma oglasili glasni zvonovi. Je ura že sedem?
Ne.
Ti zvonovi niso bili običajni, niso naznanjali časa.
Te zvonove sem še predobro poznala in zavrtelo se mi je v glavi.

Tak zvok hitrih, zaporednih, obupanih udarcev po zvonu se je razlegal po pokrajini tistega usodnega jutra, ko so našli cesarja mrtvega.
Kar pomeni... ne.
To ne more biti res.
Postalo mi je slabo, a sem svoje telo vseeno prisilila, da se je premaknilo.
Se spustilo v tek.
Zdaj to ni bil več takšen tek kot prej, tek iz zanimanja kaj Mika dela tu, ne, to je bil tek iz obupa in strahu, ki me je s hitrostjo močnega vetra gnal po ulicah proti dvorcu.
Sploh nisem čutila niti najmanjše izmučenosti, ko sem planila v prestolni dvorano, kjer so stali moji bratje.
Objokani.
Solze so mi začele liti po licih, ko je Ivan, najstarejši, stopil do mene in me objel.
"Ni ju več Liya. Ni ju več," je ponavljal med ihtenjem in me stiskal k sebi.
Bolečina se mi je zažirala v srce in me parala od znotraj, ko sem počasi dojemala, da so naši starši za vedno odšli s tega sveta.
Nekaj neskončno dolgih trenutkov sem jokala na Ivanove rame, on pa na mojo glavo.
Potem pa se je nekje iz globin moje zavesti v ospredje prikradel tih glasek.
Glasek, ki me je opomnil, da bom zdaj jaz postala cesarica.
Zavrtelo se mi je in odrinila sem se od brata, se opotekla nazaj.
Slišala sem Jevgenija, ki je nekaj zavpil, verjetno moje ime, potem pa nisem slišala več ničesar. Stemnilo se mi je pred očmi in ničesar več nisem čutila.
*i*Hvala, nezavest *i*

Aleksander me je držal za roko, ko sva tekla po hribu navzdol proti Jevgeniju, ki se je kotalil po travi in se na vse grlo smejal. Malo od njega je sedel Ivan in pestoval dvojčka, Kiriila in Artyoma. Smehljal se je in ju zazibal, premočno.
Artyom je zajokal, zbudil Kiriila in zajokal je še on. Ivan nas je panično pogledal, češ, kaj naj naredim? in ju s ponovnim zibanjem skušal pomiriti. Kot od nikoder se je vzela mama in v roke vzela Kiriila. Prihitel je še oče in popestoval Artyoma, z drugo roko pa objel Ivana, ki je razočarano sklonil glavo.
Tudi ostali smo se stisnili k njima in tako smo stali sredi travnika, ptice so pele v bližnjem gozdu. Bilo je lepo.
Bili smo srečna družina. Za vedno...

Nad sabo sem zagledala temen strop in mežikajoče poskušala izostriti pogled. Pred očmi sem še videla prizore iz sanj, a so se hitro topili in se razkrajali pred mojimi očmi, kot sneg, ko nanj posije sonce.
Ležala sem v mehki postelji in poleg mene so stali moji bratje, resnih in objokanih obrazov.
Aleksander me je prijel za roko. Že je odprl usta, verjetno, da bi me vprašal, če sem v redu, a ga je Ivan prijel za ramo. Razumel je, da nima smisla, ker nisem bila v redu. Nihče od nas ni bil. Dvignila sem se na komolce in se počasi usedla, potem pa sem, ne meneč se za omotico, ki mi je majala sobo pred očmi, k sebi potegnila dvojčka. Objela sta me in zajokala. Vedela sem, da bo njima najtežje, saj sta bila stara dvanajst let. Tudi ostali so se nam pridružili in tako smo jokali v skupni bolečini, ki je nihče od nas ni znal predelati.