Konico peresa sem namočil v stekleničko s črnilom in počakal, da velika črna kaplja pade z njega. Razprl sem nov kos pergamenta in zavohal prijeten vonj živalskih kož. Misli sem osredotočil na pesem in začel pisati. Besede so padale na papir in ustvarjale vrstice zabavnih rim. Pisal sem z urejeno, rahlo poševno in enostavno berljivo pisavo, prav takšno, kakršno je uporabljal princ. Ko sem končal s pesnjenjem, sem previdno odtisnil piko in odložil pero na mizo. Z očmi sem preletel svoje delo. Zadovoljno sem se nasmehnil. Po dolgem času sem bil ponosen na nekaj, kar sem naredil.

Pergament sem previdno položil na okensko polico iz modrega marmorja. Segel sem po skoraj pogoreli sveči, da bi jo ugasnil, a sem za sabo zaslišal škripanje postelje. Ozrl sem se in videl princa, ki se je počasi in zehajoče premikal, nato pa sedel na debelo žimnico, pokrito s tremi odejami modre, bele in zlate barve. Pomel si je oči in me pogledal. Nosil je belo svilnato spalno srajco z zlatimi okraski, ki so odbijali svetlobo sveče. Lasje so mu štrleli v sto in več smeri in te si je nenehno popravljal.

»Si končal?« je hripavo vprašal. »Že nekaj ur sediš in mi motiš spanec z lučjo.«

»Da, napisal sem vašo pesem, ki se zdaj suši.« Pokazal sem na pergament s še mokrim črnilom.

Zajamral je in si zakril oči. »No?« Pokazal je na svečo. »Ugasni jo.«

»Žal mi je, ampak pesmi mi vzamejo kar nekaj časa,« sem odvrnil in upihnil svečo. Sobo je zajela tema, a ne za dolgo, saj je skozi na široko odprto okno pogledala luna na nebu.

Glavo je vrgel na posteljo in se ležeč prekotalil. »Že prav.«

»Zaprem okno?«

»Ne.«

Pokimal sem, čeprav me ni videl. Sedel sem za veliko mizo v njegovi veliki spalnici, kjer sem vsak večer pisal kratke pesmi. Soba je bila čudovita z visokim stropom in čudovitimi poslikavami na stenah, ki so prikazovale bogastvo kraljeve družine. Tla so sestavljale bele ploščice, ponekod prekrite z mehkimi preprogami. Velika postelja z mrežastim baldahinom je bila postavljena ob steno z visokimi okni in dolgimi zavesami. Vsak kos pohištva je izgledal drago in udobno ter bil pokrit z zlatom in svetlečo tkanino.

Princ ni spal, to sem vedel. Nikdar ni zatisnil oči, preden bi jaz zapustil sobo in ga pustil samega. Bil je trmast in zahteval je, da vse poteka tako, da ustreza njemu. Izpolnitev mojih želja? Niti slučajno. Res da sva gojila dolgotrajno prijateljstvo vse od otroštva, a to ni pomenilo, da bi mu pomenil več kot le njegov osebni stražar. Erwin ni poznal prijateljstva. Imel je kamnito srce in bil pripravljen, da nekoč nasledi svojega očeta na prestolu in vlada kraljestvu. Kako sem to vedel? Ker sem bil edini, ki sem ga spremljal vsako uro vsakega dne pri vsakem opravilu in dejavnosti. Ni imel drugih prijateljev, s katerimi se bi pogovarjal in družil ter živel življenje, ki bi ga moral fant kot on. Imel je mene, jaz pa njega, gospodarja, čeprav se je najina starost razlikovala le v letu in pol.

Opazoval sem ga in poslušal njegovo dihanje, ki je izdajalo njegovo budnost; bilo je namreč prehitro in nadzorovano. Vedel sem, da moram zapustiti sobo, sicer bo zjutraj slabe volje zaradi pomanjkanja spanca. A se nikakor nisem uspel prisiliti, da bi vstal, pobral orožje in zaklenil za sabo. Oči nisem mogel spraviti z njega. Počutil sem se tako … jezno. Bil sem izmučen in razdražen, saj se moja leta truda sploh niso kazala kot nekaj dobrega in zaslužnega. Že štiri leta sem mu služil kot osebni stražar, odkar sem pobegnil iz vojne. In kaj sem dobil v plačilo? Obljubo in hkrati ukaz, da mu bom služil, dokler bo živ.

Vendar to ni bilo vse. Bil sem razočaran nad svojim življenjem, pa sem imel komaj sedemnajst let. Že odkar sem se naučil pisati in brati, sem ustvarjal pesmi, ki so bile moja največja ljubezen. Hranil sem jih zase, nikoli pokazala svetu, čeprav bi za njih lahko zaslužil vsaj malo denarja. A zdaj, ko sem obtičal kot princev vojščak, so vse moje pesmi pristale v njegovih rokah. Bile so njegovo delo in njegova slava, ki mu je prinesla mnogo pohval in ponosnih pogledov. Princev talent je zaslovel ne le v tem kraljestvu, temveč tudi v sosednjih, ki so dnevno pošiljala pohvalna pisma.

Erwin je zakašljal in rahlo privzdignil glavo. V temnem prostoru nisem videl njegovega obraza, a sem vedel, kaj mi poskuša sporočiti. »Misliš spati z menoj ali kaj?« je rekel in zavzdihnil. »Pusti me spati.«

»Seveda,« sem tiho odgovoril. Pograbil sem svoje stvari in kar se da tiho odšel do vrat. Priklonil sem se in odšel ter za seboj zaklenil. Tudi jaz potrebujem spanec. Tako sem se odpravil proti svoji sobi, oziroma spalnici, ki je bila namenjena le … spanju, seveda.





ojla! :)

pa je tukaj 1. dejanski del te zgodbe, saj je bil prejšnji samo napovednik. vesel bom vsakega komentarja, še posebej kakih nasvetov za izboljšanje ali popravek pravopisnih napak in seveda vaše mnenje o zgodbi ter kaj mislite, da se bo zgodilo v nadaljevanju :)



lepo se imejte,
~davide