Debelo me je gledala.
"OMG!!!" je zavpila. "Kaaaaaj?! Ti pa zaljubljena?" Rea se je zazrla vame. Šla sem k njej na obisk, k njej prespat. Še vedno je bila oblečena v barvne hlače in zelen pulover, lase pa je imela razpuščene. "Ti se mi zdiš resno najbolj prizemljen človek na svetu... Punca, res se ne vidi!"
Vesela sem bila njenega odziva. Ni bila zgrožena, bila je navdušena. Obe sva še nekaj časa cvilili, nato pa se je resno obrnila proti meni.
“Kdo je ta tvoj princ?” je vprašala. “Kdo si je priboril tvoje srce?” Nalašč se je zarežala in rekla: »Čakaj, naj ugibam. Urh?«
Pretvarjala sem se, da bruham, čemur se je zasmejala. »Pa dobro no, poskušam vse stvari! Seveda bom omenila tudi največjega zapeljivca!« Zmajala sem glavo in se hihitala. »On že ni moj tip!«
Rea se mi je nasmehnila. Še enkrat je poskusila: »Kris?«
»Ja pa ja!« sem jo skoraj klofnila (seveda v šali). On me je vendar osmešil pred A – mislim, pred, em…«
»Pred tvojo dejansko simpatijo, ki se začne na A!« je rekla Rea. »Čakaj – a si slučajno zatrapana v Aljaža?« Zardela sem. Gledala me je in njene oči so se smejale, jaz pa sem pomislila, kako dobro prijateljico sem dobila. »Je ali ni?« je zahtevala neposreden odgovor.
»Usta so se mi razlezla v nasmeh, reči nisem mogla niti besede. Bila sem rdeča v obraz. Rea me je poredno gledala. »Ok, ja,« sem šepnila in nato bruhnila v smeh.
»OMG, OMG, OMG!« je ponavljala Rea. »Punca, dobesedno si priznala! Hvala, to mi res veliko pomeni.« Dodala je: »No, ti si moja prva prijateljica z Zemlje, tako da… ti bom vsekakor pomagala, da osvojiš njegovo srce!«
Nelagodje je izginilo in obedve sva planili v jok od smeha.
…
Naslednji dan sem premišljevala, kako odlična oseba je Rea. Nihče je ni razumel kot jaz. Vedela sem njeno skrivnost.