hejjj upam da vam bo usec ta delcek cel je napisan v oblliki spomina pa koncno zves to skrivnost
ja vem da ste ze kr neki casa cakal nanjo tko da nehimo blebett grem na zgodbo
----------------------
Gledala sem strop in razmišljala o skrivnosti, ki mi jo je zaupala Rea. Ura je bila že polnoč, a nisem mogla zaspati. Nato pa sem se naslonila na blazino in skoraj zdrsela vanjo...
Nekaj dni po tem, ko sva se spoznali, me je Rea potegnila na stran. "Poslušaj," je rekla. "Danes ob treh, pred šolo, prav?" Precej šokirana sem bila, saj sem jo do tedaj pospremila le do šolskega praga, naprej pa je šla sama.
"Okej." Obliznila sem si ustnice. Iz neznanega razloga sem bila živčna. "Ti, saj ti nisem nič naredila?"
"O, ne," se je nasmehnila, a je del njenih besed preglasil zvonec. Vseeno sem razumela, kaj je rekla: "Zaupam ti, Katja."
Na svojem mestu sem bila precej zmedena; od nje nisem slišala še ničesar drugega, kot sarkazem, odločne in zbadljive besede. Na vse je našla odgovor. Ko smo se na primer pri zgodovini učili o bogovih in je bila omenjena tudi titanka Rea, mati Zevsa, Hada, Here in še koga, se je Urh takoj oglasil. "Oh, naša Rea, ti imaš pa že veliko otrok za svoja leta!"
"No, moj rod vsaj ne bo izumrl, kot tvoj, če boš s puncami še naprej tako ravnal," mu ni ostala dolžna in razred se je zahahljal. Urh je dobil rdeča ušesa nato pa polglasno zamrmral: "Ta punca!"
Kar sem želela pobedati, je, da je bila Rea samosvoja, odločna. Ni še pokazala svoje nežne plati, do tistega dne.
***
Po pouku sem šla pred šolo in počakala, da se je prikazala Rea. Oblečeno je imela živo modro kravato, polcilinder in kanarčkovo rumene baggy hlače. Izgledala je noro, in ko me je zagledala in se nasmehnila, nisem mogla verjeti, da mi zaupa. Preprosto nisem mogla verjeti.
Skupaj sva se sprehodili do najbolj zapuščenega dela šole. Na zadnji strani, tik ob steni šole, je stal še en zid posestva nekega bogataša. Videri je bilo, da je vmes neprehodno, a v resnici se je skozi neko grmičevje dalo stisniti tja in sploh ni bilo tako ozko, kot je bilo videti. Večinoma je bil ta skriti predel šole uporabljan zvečer. Nekateri so se tu mečkali, drugi kadili, tretji izpovedovali skrivnosti, Iskreno sem upala, da sva sem prišli zaradi tretje možnosti.
Usedla se je na tla, kljub svetli barvi njenih hlač in mokrim, blatnim tlem. "Veš, zakaj sem tako čudna?" me je kar naravnost vprašala.
Po glavi so se mi furali neverjetni scenariji, ki so vključevali veliko dramatičnih smrti, grozljivih odnosov in pokvarjene polente. Mislila sem, da sem pripravljena na vse.
"Vesoljka sem," je rekla Rea, "iz druge galaksije. Sem na misiji"
PAF. Padla sem po tleh in pomislila, da sem bila morda pripraljena na vse, a le na vse na Zemlji.
Ne pa izven nje.