Pokopališče 2. Del
4
mucica
Aljaž je sedel na hladnem kamnu ob grobu svoje mame, a ni več čutil tistega miru, ki ga je običajno občutil ob njenih besedah in spominih. Nekaj v zraku je bilo nenavadnega. Zdi se, da je prostor okrog njega postajal gostejši, težji. Še vedno je bilo vse mirno, vendar se je zdelo, da tišina ni bila le tišina, temveč nekaj, kar se je zadrževalo, nekaj, kar čaka.
Mož, ki je sedel ob njem, ni več bil le stari človek z bledim obrazom in zmedeno preteklostjo. Zdaj se je zdel nekakšen del tega kraja, del vsega, kar je Aljaža obdajalo. In kljub temu, da je imel še vedno tiste globoke, otožne oči, je bilo v njegovem pogledu nekaj temnega, nekaj, kar ni spadalo v svet živih.
„Tvoja mama...“ je začel mož, njegov glas se je nekoliko spremenil, postal je nižji, bolj tih. „Nikoli ni želela, da bi ti izvedel...“
Aljaž je obrnil pogled proti njemu. „Kaj?“
„Nekatere stvari je preprosto morala skriti,“ je rekel mož, njegov glas se je preoblikoval, kot da je čutil, da je prešel prag, ki ga ni smel prestopiti. „Vsak ima svojo temno stran, Aljaž. Tudi tvoja mama je imela svojo. In ne... ne samo ona. Tudi jaz. Tudi vsi mi. Časi, ko smo se srečevali, niso bili taki, kot si jih ti predstavljal. Tvoja mama je bila povezava med nami. Ni bila le žena, bila je nekaj drugega. Nekaj, kar je presegalo vse.“
Aljaž je začutil, da ga preplavljajo temne misli, kot bi se vse okoli njega zatemnilo, kot bi nekaj od zunaj pritisnilo nanj. Srce mu je začelo hitreje biti, vendar je ostal miren. Vedel je, da to ni tisto, kar si je predstavljal, da je prišel na pokopališče zaradi. Tu ni šlo za spomin, za mirno žalovanje. Tu je šlo za nekaj globljega, temnejšega.
„Kaj si misliš, da mi želiš povedati?“ je vprašal Aljaž, njegov glas je bil zdaj hladnejši, resnejši. Nič več ni iskal odgovorov, temveč se je spraševal, če je sploh želel vedeti to, kar bo slišal.
Mož je zaskrbljeno pogledal proti grobu, kot bi čutil neko nevarnost, ki se je približevala. „Tvoja mama je bila tu, a hkrati tudi ni bila. Imela je... sposobnost. Niso vsi razumeli, a ti si... ti si nekaj podedoval. Nismo le obiskovali tega kraja, mi smo bili del njega, del tistega, kar se je tu dogajalo. Tu, v teh tleh, niso pokopani samo ljudje. Tu so zakopani spomini, ki jih je čas zadušil. In tvoja mama... ona je vedela. Vedela je preveč.“
Aljaž je začutil, da ga pogoltneta temna senca in nepojasnjena tesnoba. „Kaj to pomeni?“
Mož se je sklonil, njegov obraz se je skrčil v nekaj, kar je bilo skoraj neprepoznavno. „Tvoja mama je bila zvesta. A včasih zvesta ne pomeni, da si čista. Skrivnosti, Aljaž... Skrivnosti, ki so nas spremljale, so temnejše, kot si si kdaj predstavljal. Ko so jo pokopali... ni šlo le za konec njene poti. Kajti tisti, ki so tu... tisti, ki so zakopani... niso odšli. Ne povsem. In tvoje iskanje... tvoje iskanje jo je priklicalo nazaj.“
Aljaž je skočil na noge, srce mu je razbijalo v prsih. „Kaj govoriš?“
„Poglej!“ je zavpil mož, njegov glas je postal grob in oster, kot bi bil pod nadzorom nečesa, kar ni mogel obvladati. Obrnil je prst proti zemlji. Aljaž je sledil njegovemu pogledu, vendar je bilo vse, kar je videl, grobna plošča. Ni bilo nič posebnega. Nič, kar bi lahko razložil. A v naslednjem trenutku so se stvari začele spreminjati.
Zrak je postal nenavadno hladen, kot bi zmrznil. Vetrovni šum, ki je prihajal iz oddaljenega gozda, se je spremenil v nekaj nenavadnega. Aljaž je s tresočimi rokami zgrabil za kamnito ploščo groba svoje mame. Za trenutek je pomislil, da se bo vse končalo, da bo padel in zatemnil vse. Toda potem je občutil nekaj, kar ga je pripeljalo nazaj v realnost – tlo pod njim se je začelo treseti.
Grobnica njegove mame je zares začela premikati.
Mož, ki je sedel ob njem, ni več bil le stari človek z bledim obrazom in zmedeno preteklostjo. Zdaj se je zdel nekakšen del tega kraja, del vsega, kar je Aljaža obdajalo. In kljub temu, da je imel še vedno tiste globoke, otožne oči, je bilo v njegovem pogledu nekaj temnega, nekaj, kar ni spadalo v svet živih.
„Tvoja mama...“ je začel mož, njegov glas se je nekoliko spremenil, postal je nižji, bolj tih. „Nikoli ni želela, da bi ti izvedel...“
Aljaž je obrnil pogled proti njemu. „Kaj?“
„Nekatere stvari je preprosto morala skriti,“ je rekel mož, njegov glas se je preoblikoval, kot da je čutil, da je prešel prag, ki ga ni smel prestopiti. „Vsak ima svojo temno stran, Aljaž. Tudi tvoja mama je imela svojo. In ne... ne samo ona. Tudi jaz. Tudi vsi mi. Časi, ko smo se srečevali, niso bili taki, kot si jih ti predstavljal. Tvoja mama je bila povezava med nami. Ni bila le žena, bila je nekaj drugega. Nekaj, kar je presegalo vse.“
Aljaž je začutil, da ga preplavljajo temne misli, kot bi se vse okoli njega zatemnilo, kot bi nekaj od zunaj pritisnilo nanj. Srce mu je začelo hitreje biti, vendar je ostal miren. Vedel je, da to ni tisto, kar si je predstavljal, da je prišel na pokopališče zaradi. Tu ni šlo za spomin, za mirno žalovanje. Tu je šlo za nekaj globljega, temnejšega.
„Kaj si misliš, da mi želiš povedati?“ je vprašal Aljaž, njegov glas je bil zdaj hladnejši, resnejši. Nič več ni iskal odgovorov, temveč se je spraševal, če je sploh želel vedeti to, kar bo slišal.
Mož je zaskrbljeno pogledal proti grobu, kot bi čutil neko nevarnost, ki se je približevala. „Tvoja mama je bila tu, a hkrati tudi ni bila. Imela je... sposobnost. Niso vsi razumeli, a ti si... ti si nekaj podedoval. Nismo le obiskovali tega kraja, mi smo bili del njega, del tistega, kar se je tu dogajalo. Tu, v teh tleh, niso pokopani samo ljudje. Tu so zakopani spomini, ki jih je čas zadušil. In tvoja mama... ona je vedela. Vedela je preveč.“
Aljaž je začutil, da ga pogoltneta temna senca in nepojasnjena tesnoba. „Kaj to pomeni?“
Mož se je sklonil, njegov obraz se je skrčil v nekaj, kar je bilo skoraj neprepoznavno. „Tvoja mama je bila zvesta. A včasih zvesta ne pomeni, da si čista. Skrivnosti, Aljaž... Skrivnosti, ki so nas spremljale, so temnejše, kot si si kdaj predstavljal. Ko so jo pokopali... ni šlo le za konec njene poti. Kajti tisti, ki so tu... tisti, ki so zakopani... niso odšli. Ne povsem. In tvoje iskanje... tvoje iskanje jo je priklicalo nazaj.“
Aljaž je skočil na noge, srce mu je razbijalo v prsih. „Kaj govoriš?“
„Poglej!“ je zavpil mož, njegov glas je postal grob in oster, kot bi bil pod nadzorom nečesa, kar ni mogel obvladati. Obrnil je prst proti zemlji. Aljaž je sledil njegovemu pogledu, vendar je bilo vse, kar je videl, grobna plošča. Ni bilo nič posebnega. Nič, kar bi lahko razložil. A v naslednjem trenutku so se stvari začele spreminjati.
Zrak je postal nenavadno hladen, kot bi zmrznil. Vetrovni šum, ki je prihajal iz oddaljenega gozda, se je spremenil v nekaj nenavadnega. Aljaž je s tresočimi rokami zgrabil za kamnito ploščo groba svoje mame. Za trenutek je pomislil, da se bo vse končalo, da bo padel in zatemnil vse. Toda potem je občutil nekaj, kar ga je pripeljalo nazaj v realnost – tlo pod njim se je začelo treseti.
Grobnica njegove mame je zares začela premikati.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
bila bi vesela lajkov🩷🩷🩷 in komentarjev
1
mucica
Moj odgovor:
idkk
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
kaj je to??
hiii!
torej, nevem kako se temu reče ampak bom kr opisala. so, js mam velik časa take obssesive 'misli'. tbh večino časa sploh niso realne misli ampak kot neki opomniki v moji glavi da mam te 'misli'. vem da ne zveni smiselno ampak včasih sm mela npr eno obsseisive misel, ki se mi je lahko skor vsak dan več mescov vrtela v glavi, to je blo da mam crush na svojga psa in to OBVI NI RES ampak nism mogla nehat mislt na to čeprov nism hotla. no zdej se je ta misel nehala ampk kot sm že prej rekla mam sam kot neke opomniki ki sploh niso realne misli, da to obsataja v moji glavi. in pol k se spomnim na to, več minut al pa celo ur ne morm nehat razmišlat o tem čeprov je še tok nesmisleno in probala sm že vse da se teg aznebim ampak ne dela. vem da nism najbolj razložila ampak ne zznam bolš.PLIS pomagite kr je exhausting. hvalaa<3
torej, nevem kako se temu reče ampak bom kr opisala. so, js mam velik časa take obssesive 'misli'. tbh večino časa sploh niso realne misli ampak kot neki opomniki v moji glavi da mam te 'misli'. vem da ne zveni smiselno ampak včasih sm mela npr eno obsseisive misel, ki se mi je lahko skor vsak dan več mescov vrtela v glavi, to je blo da mam crush na svojga psa in to OBVI NI RES ampak nism mogla nehat mislt na to čeprov nism hotla. no zdej se je ta misel nehala ampk kot sm že prej rekla mam sam kot neke opomniki ki sploh niso realne misli, da to obsataja v moji glavi. in pol k se spomnim na to, več minut al pa celo ur ne morm nehat razmišlat o tem čeprov je še tok nesmisleno in probala sm že vse da se teg aznebim ampak ne dela. vem da nism najbolj razložila ampak ne zznam bolš.PLIS pomagite kr je exhausting. hvalaa<3
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
Priljubljene objave
Zadnji odgovori
woooowwwww. The best:heart_eyes::heart_eyes::sparkling_heart::sparkling_heart:
OMGGGGG, hvala vama:heart_eyes::heart::sparkling_heart::blush::thumbsup::thumbsup::sob::so
kako ti to rata:money_mouth::stuck_out_tongue::blush::blue_heart::money_mouth::purple_hear
Lovam girl to je fantastic:stuck_out_tongue_winking_eye::stuck_out_tongue_winking_eye::stuck_out_tongue_winking_eye:
Bi ...






Pisalnica