Pokopališče 4. Del
5
mucika1
Ko je mrak zaslutil njegove misli, je Aljaž začutil, kako se tla pod njim lomijo, kot da bi zemlja sama vstopila v nek drug svet, kjer ni bilo prostora za zakonitosti, ki jih je poznal. Njegovo telo je postalo težko, skoraj nepremično, vendar njegova zavest ni mogla ubežati. Zrak je bil vse bolj gost, kot da so vsi trenutki, ki so se zgodili pred tem, postali le odmev, izgubljen v času. Temne roke so bile vedno bližje, vendar niso imele nuje. Premikale so se z natančnostjo, kot da bi iskale nekaj, kar bi jih zadrževalo v tem svetu.
„Aljaž,“ je šepetal glas iz teme. Tokrat ni bil glas njegove mame. Bil je globok, skoraj prepoznaven kot nekaj, kar ni pripadalo nobenemu človeku. „Ne moreš zbežati pred tem, kar si. Ne moreš zbežati pred tem, kar moraš storiti.“
Aljaž je začutil mraz, ki je prodrl v njegovo kožo, v njegove kosti. Ne, to ni bilo le mrzlo. To je bilo nekaj več – nekaj, kar je zahtevalo odgovor, nekaj, kar je bilo prisotno v tem mestu od nekdaj. Zmrazilo ga je, a vendar ga je nekaj gnalo naprej. Ni mogel ostati. Ni mogel preprosto obrniti hrbta in oditi, kot bi to želel.
Ko je pogledal starega moža, je videl, kako je ta še vedno v nemirnem gibanju. Njegovo telo je bilo kot ujetnik, obdan z nečim, česar ni mogel nadzorovati. „Moram iti,“ je zašepetal Aljaž, a glas se mu je zlomil. Vedel je, da je prepozno. Niti sam ni vedel, zakaj je to povedal. Morda je to le zvenelo kot nek poskus, da bi rešil nekaj, česar ni mogel razumeti.
Temne figure so se že skoraj dotaknile njegovega telesa, roke so bile grozeče in hladne, vendar niso bile samo roke – bile so podaljški nečesa, kar je bilo prisotno v vsakem kamenčku te zemlje, v vsakem škripu tega groba. Vsak odmev, ki ga je čutil, je bil odmev starih, izkrivljenih življenj. In še vedno je čutil vez – vez, ki ni bila samo z njegovimi predniki, ampak z vsem tem krajem.
„Tvoja mama,“ je šepetal glas iz teme, „ni odšla nikamor. Nikoli ni šla. Nikoli ni bila samo mama. In ti tudi ne boš nikoli odšel.“
Aljaž je zajecljal in se zazrl v temno razpoko. Roce so se še vedno dvigovale. Bile so počasne, vendar v tem počasnem gibanju je bila moč, ki je bila strašljiva in hkrati očarljiva. Zdaj je bil del tega, v vsakem pogledu – del tega, kar je ta grobnica zahtevala.
Zaslišal je še en šepet, ki je prihajal iz teme. To je bil glas njegove mame. Zdaj ni bilo več dvoma. Ni bila samo prisotna. Bila je prisotna na način, ki je presegala vse, kar je Aljaž poznal.
„Pogrešal si me, a zdaj sem tukaj,“ je rekla njena tiha, skoraj sanjava govorica. „Zdaj je čas. Ti si ta, ki moraš to razumeti. To je tvoje poslanstvo. Ti si tisti, ki moraš nositi to breme.“
„Kako?“ je zadušeno vprašal Aljaž. „Kaj naj naredim?“
A namesto odgovora je v temi le še vedno odmeval njen glas, ki je počasi izginjal v praznino. „Vrni se. Povej drugim. Da ne bodo nikoli pozabili.“
In Aljaž je razumel. Zdaj je vedel. Vedel je, da ni šlo le za njega, da ni bilo le o njem in njegovem strahu. Šlo je o tem kraju, o tem, kar je nekoč bilo, in kar bo vedno ostalo. Grobnica ni bila le prostor – bila je entiteta, živa stvar, ki je hranila spomine, ki je hranila zgodbe. Zdaj je vedel, da mora vse to nositi naprej. Da mora spomniti druge.
Vendar, ko se je začel umikati, je še vedno čutil roke v temi, ki so ga neprestano spremljale, kot senca, ki ga nikoli ne bo zapustila.
„Aljaž,“ je šepetal glas iz teme. Tokrat ni bil glas njegove mame. Bil je globok, skoraj prepoznaven kot nekaj, kar ni pripadalo nobenemu človeku. „Ne moreš zbežati pred tem, kar si. Ne moreš zbežati pred tem, kar moraš storiti.“
Aljaž je začutil mraz, ki je prodrl v njegovo kožo, v njegove kosti. Ne, to ni bilo le mrzlo. To je bilo nekaj več – nekaj, kar je zahtevalo odgovor, nekaj, kar je bilo prisotno v tem mestu od nekdaj. Zmrazilo ga je, a vendar ga je nekaj gnalo naprej. Ni mogel ostati. Ni mogel preprosto obrniti hrbta in oditi, kot bi to želel.
Ko je pogledal starega moža, je videl, kako je ta še vedno v nemirnem gibanju. Njegovo telo je bilo kot ujetnik, obdan z nečim, česar ni mogel nadzorovati. „Moram iti,“ je zašepetal Aljaž, a glas se mu je zlomil. Vedel je, da je prepozno. Niti sam ni vedel, zakaj je to povedal. Morda je to le zvenelo kot nek poskus, da bi rešil nekaj, česar ni mogel razumeti.
Temne figure so se že skoraj dotaknile njegovega telesa, roke so bile grozeče in hladne, vendar niso bile samo roke – bile so podaljški nečesa, kar je bilo prisotno v vsakem kamenčku te zemlje, v vsakem škripu tega groba. Vsak odmev, ki ga je čutil, je bil odmev starih, izkrivljenih življenj. In še vedno je čutil vez – vez, ki ni bila samo z njegovimi predniki, ampak z vsem tem krajem.
„Tvoja mama,“ je šepetal glas iz teme, „ni odšla nikamor. Nikoli ni šla. Nikoli ni bila samo mama. In ti tudi ne boš nikoli odšel.“
Aljaž je zajecljal in se zazrl v temno razpoko. Roce so se še vedno dvigovale. Bile so počasne, vendar v tem počasnem gibanju je bila moč, ki je bila strašljiva in hkrati očarljiva. Zdaj je bil del tega, v vsakem pogledu – del tega, kar je ta grobnica zahtevala.
Zaslišal je še en šepet, ki je prihajal iz teme. To je bil glas njegove mame. Zdaj ni bilo več dvoma. Ni bila samo prisotna. Bila je prisotna na način, ki je presegala vse, kar je Aljaž poznal.
„Pogrešal si me, a zdaj sem tukaj,“ je rekla njena tiha, skoraj sanjava govorica. „Zdaj je čas. Ti si ta, ki moraš to razumeti. To je tvoje poslanstvo. Ti si tisti, ki moraš nositi to breme.“
„Kako?“ je zadušeno vprašal Aljaž. „Kaj naj naredim?“
A namesto odgovora je v temi le še vedno odmeval njen glas, ki je počasi izginjal v praznino. „Vrni se. Povej drugim. Da ne bodo nikoli pozabili.“
In Aljaž je razumel. Zdaj je vedel. Vedel je, da ni šlo le za njega, da ni bilo le o njem in njegovem strahu. Šlo je o tem kraju, o tem, kar je nekoč bilo, in kar bo vedno ostalo. Grobnica ni bila le prostor – bila je entiteta, živa stvar, ki je hranila spomine, ki je hranila zgodbe. Zdaj je vedel, da mora vse to nositi naprej. Da mora spomniti druge.
Vendar, ko se je začel umikati, je še vedno čutil roke v temi, ki so ga neprestano spremljale, kot senca, ki ga nikoli ne bo zapustila.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Super!! Ful dobro.
0
❤️❤️❤️
🩷🩷🩷
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
woooow, zanimivo.:kissing_heart::hugging:
0
Hvala
Moj odgovor:
Svetovalnica
spet js pa astma
oke rabm vase mnenje k mam zdravnika sele avgusta spet tkoda ja nvm ce je to okej al kaj se dogaja k doma niti ne vejo cprov ma ati tud to
astmo mam en let prblizn sele in bejsikli na zacetku sm mela napade sam tko enkrt na par mesecev. no in zj se mi pa zdi kokr da se mi usak dan slabsa. pac ucas mam po 3 napade na tedn. mislm da zdrava pamet pove da to ni lih normalno ig? kokr vem ne bi smela met kr tok pogosto al kaj? in pol usakic ne uzamem lih pumpice k rabm na 3h jemat tko 4 dni tud ponoc in ze tko ne spim in pol se morm 3x na noc zbudit in se mi fuka sori izrazu. paccc guyss kaj bi vi nrdill js nvm s nj sam pac pocakam do avgusta al nj poklicem zdravnika.
sploh ne vem kaj mi tok skod sam ja skos neki.
sam povejte mi a mislte da je normalno pa mozno da se mi zj kr tok slabsa? rabm sam vas mnenje hvalaa:heart::heart: pa kokr sm rekla mam to bl na novo in je zlo cudn vse ker nism nc navajena in je drgac kokr tisti k se rodijo s tem tkoda plis ne mi pisat da delam dramo js sam ne vem tocn o tem haha
astmo mam en let prblizn sele in bejsikli na zacetku sm mela napade sam tko enkrt na par mesecev. no in zj se mi pa zdi kokr da se mi usak dan slabsa. pac ucas mam po 3 napade na tedn. mislm da zdrava pamet pove da to ni lih normalno ig? kokr vem ne bi smela met kr tok pogosto al kaj? in pol usakic ne uzamem lih pumpice k rabm na 3h jemat tko 4 dni tud ponoc in ze tko ne spim in pol se morm 3x na noc zbudit in se mi fuka sori izrazu. paccc guyss kaj bi vi nrdill js nvm s nj sam pac pocakam do avgusta al nj poklicem zdravnika.
sploh ne vem kaj mi tok skod sam ja skos neki.
sam povejte mi a mislte da je normalno pa mozno da se mi zj kr tok slabsa? rabm sam vas mnenje hvalaa:heart::heart: pa kokr sm rekla mam to bl na novo in je zlo cudn vse ker nism nc navajena in je drgac kokr tisti k se rodijo s tem tkoda plis ne mi pisat da delam dramo js sam ne vem tocn o tem haha
Vprašanje
Kaj bi raje za darilo ob naročnini za Pil?
Beležko, takšno, kot je bila pretekla leta.
(53)
Velik stenski poster s Šnofijem in Pepco, kjer bi bil napisan tudi šolski koledar po dnevih.
(63)



Pisalnica