Pokopališče 6. Del
5
mucica1
Aljaž je šel dalje, a koraki so postajali vedno težji. Niso bili le koraki telesa, temveč tudi koraki njegovega duha, ki je težil pod težo nečesa nevidnega, nekaj, kar ga je spremljalo, kot senca, ki je vedno tukaj, tudi ko si misliš, da jo lahko pustiš za sabo. Vedel je, da ni šlo samo za grobnico, ampak da se je nekaj, kar je spoznal v temi, naselilo v njem. Bilo je kot okužba, kot nekaj, kar je odmevalo v njegovih kosteh, v njegovih sanjah, kot tihi šepet, ki je prežemal vse.
Ni bil več isti človek. Čeprav so bili obrazi okoli njega enaki, je čutil, da so vsi v nekem smislu že pozabili na svet, ki je bil pred njim. Svet, ki je obstajal pred tem, kar je odkril v grobnici. To ni bila le skrivnost zgodovine, temveč skrivnost njegovega lastnega obstoja.
Ko je prispel do doma, se je ustavil pred pragom, kot bi se znašel na meji med dvema svetovima. Zunaj je bilo tiho, preveč tiho, in vsak šum, vsak tresk drevesa ali pisk ptice, je odmeval kot opomin. Vse je bilo natančno tako, kot je bilo nekoč, a vse je imelo drugačen pomen. Tudi vonj po travi je bil spremenjen, kot bi bil del nečesa večjega, nečesa, česar si ni mogel razložiti.
Vstopil je v hišo, vendar je že ob prvem koraku čutil, da ni doma. Tu ni bilo prostora za običajne stvari. Ni bilo prostora za smeh, za mirne pogovore, za majhne radosti, ki so nekoč polnile te stene. Vse je bilo zatemnjeno, kot bi bila ta hiša le eksterier, predel, kjer je le igralo nekaj nevidnega, kar je preželo njegov svet.
Aljaž se je usedel v svojo sobo, kjer je preživel tolikokrat neštete dni, dneve, ko je verjel, da je svet varen, znan, urejen. A zdaj je bilo vse to postavljeno pod vprašaj. Sence v kotih sobe so postale daljše, kot bi bile včasih, šepetanje vetra skozi okno ni bilo več samo zvok narave, temveč je nosilo pomen, ki ga ni mogel ujeti.
Za trenutek je pomislil na preteklost. Na otroštvo, na vse trenutke, ko so bili vprašaji preprosti, ko so bile stvari jasne. A zdaj je vedel, da so bili ti spomini samo trenutki miru pred nečim, kar se je skrivaj pripravljalo. Nečim, kar je bilo vedno tukaj, v njem, v tem kraju, v teh ljudeh. Nekoč je verjel, da se bo vse, kar je doživel, nekako pozabilo, da bodo stvari spet postale običajne. Toda zdaj je vedel, da ne bo nikoli tako.
Nekaj je bilo z njim. Neka temna sila, ki je neizogibno sledila njegovim korakom. Neka zgodba, ki je bila večna in neprestana. In tudi če bi želel, ne bi mogel pobegniti. To je bilo njegovo breme, njegova usoda, njegov del zgodovine.
Pogledal je skozi okno in zagledal vse, kar je bilo nekoč domače, zdaj pa je postalo tuje. Nekaj v njem je vedelo, da mora to povedati. Morda ne bo razumljen. Morda ga bodo označili za norega, kot je vedno veljalo za tiste, ki so nosili skrivnosti, ki jih ni bilo mogoče razumeti. A v tem trenutku ni mogel ne storiti ničesar. Moral je govoriti, morala je odmevati resnica.
In tako se je odločil. Ko so mu besede ponovno odmevale v mislih – „Povej drugim. Da ne bodo nikoli pozabili“ – je vedel, da ne more več ostati tiho. Ni bil sam. Nikoli ni bil. In zdaj je bil pripravljen, da svetu pokaže tisto, kar je odkril, kajti ta zgodba ni bila samo njegova. Bila je zgodba vseh, ki so hodili po tej zemlji, ki so hodili skozi te senca in preživeli temne preizkušnje, ki jih je zgodovina poskušala pozabiti.
Zaslišal je korake. Nekdo je prišel. In v trenutku je vedel: ni bilo več poti nazaj.
Ni bil več isti človek. Čeprav so bili obrazi okoli njega enaki, je čutil, da so vsi v nekem smislu že pozabili na svet, ki je bil pred njim. Svet, ki je obstajal pred tem, kar je odkril v grobnici. To ni bila le skrivnost zgodovine, temveč skrivnost njegovega lastnega obstoja.
Ko je prispel do doma, se je ustavil pred pragom, kot bi se znašel na meji med dvema svetovima. Zunaj je bilo tiho, preveč tiho, in vsak šum, vsak tresk drevesa ali pisk ptice, je odmeval kot opomin. Vse je bilo natančno tako, kot je bilo nekoč, a vse je imelo drugačen pomen. Tudi vonj po travi je bil spremenjen, kot bi bil del nečesa večjega, nečesa, česar si ni mogel razložiti.
Vstopil je v hišo, vendar je že ob prvem koraku čutil, da ni doma. Tu ni bilo prostora za običajne stvari. Ni bilo prostora za smeh, za mirne pogovore, za majhne radosti, ki so nekoč polnile te stene. Vse je bilo zatemnjeno, kot bi bila ta hiša le eksterier, predel, kjer je le igralo nekaj nevidnega, kar je preželo njegov svet.
Aljaž se je usedel v svojo sobo, kjer je preživel tolikokrat neštete dni, dneve, ko je verjel, da je svet varen, znan, urejen. A zdaj je bilo vse to postavljeno pod vprašaj. Sence v kotih sobe so postale daljše, kot bi bile včasih, šepetanje vetra skozi okno ni bilo več samo zvok narave, temveč je nosilo pomen, ki ga ni mogel ujeti.
Za trenutek je pomislil na preteklost. Na otroštvo, na vse trenutke, ko so bili vprašaji preprosti, ko so bile stvari jasne. A zdaj je vedel, da so bili ti spomini samo trenutki miru pred nečim, kar se je skrivaj pripravljalo. Nečim, kar je bilo vedno tukaj, v njem, v tem kraju, v teh ljudeh. Nekoč je verjel, da se bo vse, kar je doživel, nekako pozabilo, da bodo stvari spet postale običajne. Toda zdaj je vedel, da ne bo nikoli tako.
Nekaj je bilo z njim. Neka temna sila, ki je neizogibno sledila njegovim korakom. Neka zgodba, ki je bila večna in neprestana. In tudi če bi želel, ne bi mogel pobegniti. To je bilo njegovo breme, njegova usoda, njegov del zgodovine.
Pogledal je skozi okno in zagledal vse, kar je bilo nekoč domače, zdaj pa je postalo tuje. Nekaj v njem je vedelo, da mora to povedati. Morda ne bo razumljen. Morda ga bodo označili za norega, kot je vedno veljalo za tiste, ki so nosili skrivnosti, ki jih ni bilo mogoče razumeti. A v tem trenutku ni mogel ne storiti ničesar. Moral je govoriti, morala je odmevati resnica.
In tako se je odločil. Ko so mu besede ponovno odmevale v mislih – „Povej drugim. Da ne bodo nikoli pozabili“ – je vedel, da ne more več ostati tiho. Ni bil sam. Nikoli ni bil. In zdaj je bil pripravljen, da svetu pokaže tisto, kar je odkril, kajti ta zgodba ni bila samo njegova. Bila je zgodba vseh, ki so hodili po tej zemlji, ki so hodili skozi te senca in preživeli temne preizkušnje, ki jih je zgodovina poskušala pozabiti.
Zaslišal je korake. Nekdo je prišel. In v trenutku je vedel: ni bilo več poti nazaj.
Moj odgovor:
rendom girl
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
lasi
hej gajssmen lasi ful pocas rastejo in bi mela ful douge a ma mogoc kdo kake ideje al pa kej kak res hitr rastejo al pe so kaka olja al pa kej kje jih kuoite pa bl poces pa ne prek spletnih strani
hvalaaa
hvalaaa
Vprašanje
Kako ocenjuješ rubriko Šport?
Všeč mi je takšna, kot je.
(116)
Raje kot novičke bi imel/a članek, ki se posveti enemu športu posebej.
(49)
Šport me na sploh ne zanima.
(73)
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
Priljubljene objave
Zadnji odgovori
o my goddddddddddddd cutieeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeee
Fuul dobr.Malo pravopisnih napak ampak super ...
ooo kok dobr napisan!!! :heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:
ampak ...






Pisalnica