Na strehi se je zdelo, da je čas tekel počasneje. Življenje je zgoraj teklo drugače. Kot da bi se odmaknil od svojih pravih čustev. Jih pustil za sabo.
Maks je spustil Niko iz naročja. Vsedla sta se na tla in se razgledala. Streha brez ograje, kjer bi brez problemov lahko naredil samomor. Kot da Nika o tem še ni razmišljala. Stara pločevina. Rahlo prerastla z mahom. Ena cvetlična gredica z posušeno rožo. Pogled dvanajst nadstropij dol, v svet, ki ne ve, kaj se dogaja v stanovanju številka 38, in tudi nikoli ne bo izvedel, prinaša rahel občutek svobode.
“Našla sem očetov deodorant v kopalnici. Ne veš, kako diši po njem. Spomnila sem se tistega, ko naju je hecal s smrdečkami,” šepeta Nika. Njeni temno rjavi lasje poplesavajo v vetru. Po licih ji spet zdrsneta dve solzi.
“Šš, v redu je. Tudi jaz ga pogrešam,” šepne Maks. Z roko si gre čez kodraste in razmršene lase.
“Nikoli več ne bo enako. Nikoli več ga ne bo. Kako si lahko tako miren okoli tega?” še naprej šepeta Nika z tresočim glasom.
“Ne bo ga več, vem. Tudi jaz se še nisem sprijaznil s tem.”
“Ne vem, če bom kdaj tako močna, da bom to sprejela. Zdi se mi, kot da sem vedno prešibka, vedno me je strah življenja z mamo. In to, da me je strah lastne mame, ni normalno, kajne?”
“Nisi šibka. Toda nihče ni dovolj močen, da bi z njo živel sam. Tudi jaz ne.” popraska se po roki in si popravi zapestnico.
Nekaj trenutkov tišine je med njima. Sliši se le petje ptic, rahlo pihanje vetra in igranje otrok na ulici. Sonce poizkuša priti izza oblakov, a se zdi, kot da mu ne bo uspelo. Je kot svetla senca za oblaki na nebu.
“Se spomniš, ko naju je oče prvič pripeljal sem gor? Ko je rekel, da je to naša mala skrivnost, in da za to ne sme nihče izvedeti?” čez nekaj časa šepne Maks.
“Ja. Dobro se spomnim. Bilo je po enem prvih večjih prepirov. Ko se je vse skupaj šele začenjalo.”
“Takrat je prvič rekel, da z mamo ni vse v redu. Rekel je, da je na nek način bolna.”
“Rekel je, da ji ne smeva povedati za nič od tega. Jokala sem se. Nisem razumela,” tresoče govori Nika.
“Tukaj se je zdelo bolje. Tudi zdaj je tukaj bolje.”
Nika se previdno pobere iz tal. Popravi si svoje sive kratke hlače in modro majico. Tudi Maks počasi vstane.
“Toda takrat se je še upravičila in se pokesala. Zdaj tega ni več,” tiho pristavi Nika, preden se odpravi po stopnicah nazaj v stanovanje. “Pridi, pospraviti moram, če ne bo šele hudo.”
“Lotiva se prvo tvoje sobe. Pomagal ti bom,” reče Maks.
V njeni sobi je popoln nered. Vlada kaos. Na tleh so obleke, svinčniki, kozmetika, stare knjige.
Maks stopi do njene mize. Izpod ostalih zvezkov in drobnarij potegne ven njeno staro črno skicirko. Odprta je na počečkani strani. Nika pogleda v list in reče: “Včeraj sem poizkušala nekaj narisati. Nisem mogla, preveč se mi je tresla roka.”
Njen brat je tiho, obrača strani v skicirki. Z občudovanjem, zaskrbljenostjo, spoštovanjem. Ladja sredi viharja na morju, ki se utaplja. Pokopališče. Drevo, ki se je posušilo. Požar.
“Nastale so po tem, ko si odšel,” šepne Nika in si obriše lica.
Pospravljata tiho in hitro. Hitro zlagata obleke nazaj v omaro, pospravljata zvezke, urejata svinčnike.
Kmalu je njena soba pospravljena, lotita se še preostalega dela stanovanja.
“In? S kom zdaj živiš?” vpraša Nika kar naenkrat, medtem ko zlaga umazano posodo v pomivalni stroj.
“Z Davidom, v njegovi sobi v dijaškem domu. Ni velika, a bolje kot nič,” odvrne Maks, ki ravno pomiva tla.
“Ampak… je to sploh dovoljeno? Ali je uradno?”
“Ne… ne bi smel biti tam, a nimam nikjer drugje za živet. Saj čez dan nisem tam, pomagam pri Davidovem očetu in zaslužim malo denarja.”
“Maks… če te dobijo, da spiš v prijateljevi sobi v dijaškem domu si ga nasrkal… strah me je zate,” reče Nika.
“Jaz sem bolj varen kot ti. Z mamo je huje živeti kot ilegalno pri prijatelju v dijaškem domu. In vsak dan me bolj skrbi zate, ker ti ne morem pomagati. Ne morem te varovati pred njo.”
Tišina. Škrabljanje posode v stroju. Pljuskanje vode med pomivanjem. Zapiranje pomivalnega stroja.
Čez nekaj časa se zasliši zvonec. Nika kar poskoči, njen obraz okameni. Prestrašeno pogleda svojega starejšega brata. ’mama je’ oblikuje z ustnicami.
“Hitro. Skrij se v mojo sobo. Pod nobenim pogojem ne sme vedeti, da si bil tukaj,” zašepeta Nika. Maks hitro zleze v omaro v njeni sobi.
Ponovno zvonjenje.
“Nika?! Kje si?!” zavpije mama, a še z narejeno prijetnim glasom. Morda bi jo sosedi slišali.
“Tu sem, že grem,” zakliče Nika, in priteče do vrat ter jih odpre. Noge se ji tresejo.
Pred vrati stoji mama. Z prijetnim izrazom se ozre po hodniku, stopi noter, in obraz ji v trenutku potemni.
“Kje za vraga si bila?! Pustiš me čakati pred vrati celo večnost, kako se vedeš do mene! Res mi ni jasno, v kakšno ignorantko si se spremenila. Ne morem verjeti, da sem tako zelo zamočila pri vzgoji tebe. Čisto nič nisi boljša od svojega brata!”
Nika se trudi preslišati te besede, a vseeno bolijo. Upa, da ne najde Maksa.

____________________
evoo, nou deu heh<3
jah, js se kmau vrnem iz tabora (to zdj pišem v naprej, ker vmes ne bom imela nič časa), bom napisala nove dele.
kako vam je všeč? kaj si mislite o mami, očetu, maksu in tudi niki?
no, lepo se mejte in uživitee<3