Maksa je vrgla iz stanovanja. Nje ni. Očeta je hotela vržti iz stanovanja, a ni hotel iti. Ona je hotela iti. Njej je dovolila iti.
Brez čustev je zakorakala po stopnicah v mirno, toplo jutro v normalen svet. Svet, ki se ni zdel, da je njen. Večina njenega sveta je bila sestavljena iz stanovanja tam zgoraj z grozno mamo. Sonce je prijetno grelo beton in se pripravljalo, da pošlje na Zemljo nov vročinski val.
Za trenutek je obstala na parkirišču, potem pa brez razmišljanja krenila levo, za blok. Ni vedela, kaj točno dela. Ni verjela v to, kar dela. Enkrat, ko je bila majhna, se je ta situacija že zgodila, le da se je po desetih minutah tavanja vrnila v stanovanje polna obžalovanja. Tokrat se to ne bo zgodilo, to je vedela. Zdelo se je, kot da popravlja očetovo in bratovo napako, s tem, da odhaja. Ona je odšla, oče je ostal. Ona je naredila tisto, česar oče ni zmogel.
Mama ni verjela, da bo šla. Ona je vedela. In ne bo se vrnila.
Čez kakšnih petnajst minut tavanja je brez zavedanja prispela na željeno lokacijo. Dijaški dom, v katerem je spal Maks pri prijatelju. Vedela je, da je to njegov najboljši prijatelj Luka, in da vrjetno ve zanjo, pa jo je bilo vseeno strah njegovega preiskujočega pogleda.
Odprla je vrata dijaškega doma in vstopila na hodnik. Ozrla se je po sobi. Vse je bilo oranžno, kar ji ni bilo všeč, saj je preveč oranžne barve povzročalo nelagodje, in imelo je vonj po bolnici.
Našla je recepcijo in stopila do tja. Počakala je par sekund, da ji je receptorka s črnimi lasmi namenila pozornost. Bila je tiste vrste oseba, ki na prvi pogled deluje resno in strogo, v resnici pa je zabavna.
“Kje ima sobo Luka?” je vprašala Nika.
Receptorka si je popravila očala, potem pa z prijaznim glasom dejala: “Kateri Luka? Ta dom je velik, več Lukatov biva tukaj.”
“Umm… Luka iz četrtega letnika?” je vprašala Nika, potem pa, ker jo je receptorka še vedno radovedno opazovala, dodala: “Gimnazije Vič?”
“Poglej, v pravilniku piše, da lahko dovolim obisk dijakov ki tu bivajo samo njihovim najbližjim osebam… in sklepam, če ne veš njegovega priimka, mu verjetno nisi posebno blizu,” je dejala receptorka.
“Njegova punca sem,” je šepnila Nika in si uglajeno popravila koder rjavih las. V laganju je bila že precej izkušena.
Receptorka jo je še vedno motrila s pogledom, zato je izdavila: “prosim vas, zelo pomembno je.”
Očitno se je vdala in Niki zaupala številko sobe ter ji podala navodila za pot. Toda zabičala ji je, da se mora čez deset minut vrniti.
Hitro je odšla in našla sobo številka 343 v drugem nadstropju. Na vratih je pisalo: Luka Prešeren. Globoko je vdihnila, potem pa potrkala. Čez nekaj trenutkov so se vrata odprla in na vratih je stal osemnajstletni fant z svetlo rjavimi lasmi na stran in lešnikovimi očmi v stari trenirki, za katerega je Nika sklenila, da je Luka.
Začudeno jo je pogledal in dejal: “Ja kdo si pa ti?”
Nika se je sramežljivo nasmehnila, hitro pogledala levo in desno in rekla: “Lahko vstopim? Samo z Maksom bi govorila.”
Lukatu so se razširile zenice in na njegov obraz je hušknil strah. Razumljivo, saj Maks ne bi smel biti pri njemu, in to je bilo kazensko odgovorno.
Nika ni čakala na dovoljenje, samo zrinila se je notri mimo njega. Hitro je zaprl vrata in se prestrašeno ozrl k njej.
Soba je bila majhna, v lesu, že obrabljena, z eno posteljo in majhno mizico v kotu in neverjetno razmetana. Maksa v tem majhnem kvadratu kljub razdejanju ni bilo težko najti, spal je na jogiju sredi sobe z nogami in rokami od sebe.
Ko ga je Nika zagledala, jo je zaskrbelo. Vsak dan spi tako, tukaj, kjer sploh ne bi smel, in verjetno ne dobi kvalitetnega spanca. Toda potem se je spomnila, da ni časa za skrbi.
Pristopila je k njemu in ga potresla. Čez nekaj časa se je premaknil in si z roko utrujeno pomel oči. Ko jo je zagledal, se je na njemu dalo opaziti presenečenje še iz Lune.
“Kaj pa ti tukaj?!” je rekel in se takoj dvignil v sedeči položaj.
“Vse je v redu. No, ni. Odšla sem od doma.”
“Pobegnila si od doma?!” je presenečeno vzkliknil Maks.
Luka, ki je še vedno presenečeno stal pri vratih, se ju je trudil miriti in se prestrašeno oziral k steni v sosednjo sobo.
“Tudi tako lahko rečemo. Mama naju je včeraj videla.”
“Okej. V redu. Okej. Ja. Ja. Super. To je super. Zdaj ne rabiš več iti nazaj. Lahko sva svobodna,” je bil navdušen Maks, ki jo je potegnil dol in objel.
“Ja, samo kam greva? Kaj bova? Kaj če naju najde?”
Luka, ki se je neumorno trudil razumeti, kaj se dogaja, je rekel: “Čakaj, Maks. To je tvoja sestra? Ki še vedno živi z mamo?”
“Ja. No, ne živi več z mamo očitno.”
“Ampak kako ti je uspelo priti noter?” je bil radoveden Maks.
“To zdaj ni važno,” je šepnila Nika, potem pa sedla k njemu, in skupaj sta začela delati plane za prihodnost.
Čez nekaj časa je potrkalo na vrata. Vsi so se presenečeno ozrli k vratom. Maks se je hitro pobral in Luka je hitro odprl omaro, da bi zlezel notri.
“Luka?” se je zaslišal glas receptorke.
“Ja?” je rekel Luka med zapiranjem omare in tlačenjem jogija pod posteljo. Stopil je do vrat in jih odprl.
“Sta s tvojo punco zaključila?” je rekla, in se ozrla po sobi, kjer se ji je pogled ustavil prvo na Niki, potem pa na na pol pospravljenem jogiju pod posteljo. Vprašujoče se je zazrla vanj. Luka je zmedeno stal pred njo in se trudil z lastnim telesom zakriti čudne stvari v sobi.
Nika je hitro stopila do vrat in rekla: “Aja, ja, seveda. Joj, kako gre hitro čas,” je dejala in samozavestno stopila do Lukata in ga objela. Ta ji je presenečeno objem vrnil, potem pa ga je za večjo prepričljivost poljubila na lice.
Stopila je na prste in mu na uho zašepetala: “Aja, tvoja punca sem.”
Potem je stopila ven na grozno preveč oranžen hodnik, zaprla vrata in ga pustila povsem zmedenega in zaprepadenega v sobi.


_____________________
evo, upam da vam je ušeč. hehe
upam da je blo napeto pa usaj mau smešno tole na koncu hehehe<33
no jaa, povejte svoje mnenje o Lukatu, oz kakšn bi myb hotl da bi biu, da bi ratau (možnosti so še odprte)