Previdno je odprla oči. Pomencala si jih je in pomežiknila. Bila je zmedena. V nosnicah je začutila vonj po plesni. Nekaj sekund je zmedeno opazovala okolico. Bila je na stari železniški postaji. Maks se je z glavo naslanjal na njeno ramo, spal je trdno kot top. Nenadoma so privreli spomini nazaj, spomnila se je, zakaj je tu in kaj se je zgodilo.
Začenjalo se je daniti. Srce ji je pospešilo utrip. Morala bi domov, a jo je bilo na smrt strah. Če ju je mama ujela… noče vedeti, kaj se bo zgodilo. Videla je že veliko groznih reakcij njene mame, a nikoli ni mogla predvideti, kako se bo odzvala.
Spomnila se je, da jo je nekakšen hrup zbudil. Ozre se nazaj, in opazi brezdomca, ki se s steklenico vina sprehaja po postaji. Spotakne se ob ploščico, ki izstopa iz tal. Opoteče se, Nika pa se hitro obrne nazaj in upa, da je ni videl. Skuša se pretvarjati, da je nevidna.
Spet se spomni na mamo. Strah pred lastnim domom in mamo je grozen. Ve, da se bo s tem nekoč morala soočiti. Nekoč kmalu.
Maks se zgane, odpre oči in dvigne glavo iz Nikine rame.
“Nujno moram iti domov. Strah me je, a moram. Če ugotovi, da me ni doma…” reče Nika.
“Pomojem je ugotovila, da si pobegnila z mano, veš,” odvrne Maks. “Ne bi šla raje z mano? Ne bi bilo svobodno življenje boljše?”
“Bi, ampak jaz… še vedno živim še dokaj normalno življenje. Ljudje mislijo, da imam normalno mamo, da živim tako, kot je treba. Vsi mislijo, da je moje življenje vredu.”
“Nika, priznaj si, da to ni normalno. Enkrat si moraš priznati, tudi jaz sem si moral. Poleg tega je samo še vprašanje časa, kdaj ne boš več zdržala. Pretvarjanja iz dneva v dan. Navzven popolna, na znotraj pa… skoraj prazna,” reče Maks in zavzdihne. “Pridi z mano. Drug drugemu bi bila v pomoč. Živela bi skromno, a srečno,” jo prepričuje Maks.
“Saj bi, ampak če kar tako izginem od doma… bodo vsi izvedeli o tem, prijavila bo policiji in vsi naju bojo iskali. Vsi bodo izvedeli, da moje življenje ni vredu in vsem se bom smilila. Nočem tega. Tudi če je grozno.”
Maks ne reče nič, vstane, si zavihti nahrbtnik na ramo in si zaveže vezalko. Tudi Nika vstane.
Hitro se odpravita, in oba vesta, kam sta namenjena. Hitro stopata čez mesto, ki še ni budno, in prideta do njenega doma. Srce ji noro razbija, trese se.
“Pojdi po požarnih stopnicah, čez streho in skozi okno,” reče Maks.
“Dobro,” šepne Nika in se previdno prestopi. Živčno pogleda gor in se ugrizne v ustnico. Pokima Maksu in stopi proti požarnim stopnicam. Začne se povzpenjati, se rahlo ozre čez ramo k Maksu, se nasmehne in mu pomaha v slovo.
Srce ji divje razbija in dih ji zastaja, ko smuka po stopnicah navzgor in se izogiba oknom ter upa, da je nihče ni videl. Končno prispe na streho. Par sekund postoji tam se poizkuša umiriti z globokimi vdihi in izdihi. Potem se hitro spusti po stopnicah do okna, ki vodi v njuno stanovanje.
Zaprto je. Fak, pomisli Nika. Potipa se po glavi in si iz las povleče lasnico. Podstavi jo pod okno in ga malo dvigne. V tretjem poskusu se okno vda. Počasi in tiho se odpre, in Nika hitro skoči notri. V nos ji butne vonj po mami, in po njenem parfumu, ki ga nikoli ni marala.
Skoraj si ne upa dihati med tihotapljenjem do njene sobe. Ko končno odpre vrata svoje sobe in se sesede na tla, si močno oddahne.

***

Zbudi se na tleh, sredi oblek, nahrbtnika, svinčnikov in vseh drugih stvari nametanih po tleh. Preveri uro. 9.23. Čudno. Morda pa ju mama le ni ujela. V njej se že nabira upanje, in takoj pozabi vse izgovore, ki si jih je pripravila. Pretegne se, vstane, in gre v kuhinjo.
Mame ni. Morda je pa ni doma, pomisli Nika, in si začne požvižgavati ter pripravljati zajtrk. Zasliši hitre in odločne korake, ki se vstavijo pri vhodu v kuhinjo.
V trenutku si neha požvižgavati in se počasi obrne. Saj ve, koga bo zagledala na vratih v kuhinjo. Mama mirno zre vanjo, in ko se ji zdi pravi trenutek, ji pokaže enega njenih nasmeškov za situacije, v katerih se niti pod razno ni primerno smejati. Kotički ust se počasi dvignejo in ustnice stisnejo. To je tiste vrste nasmešek, s katerim se ti posmehuje. Direktno v obraz. Fejk nasmešek.
“Kaj si pa ti tako vesela Nika?” vpraša mama z mrzlim, mirnim glasom.
Nika previdno odpre usta in reče: “nevem, takšen dan pač.”
Kot da njenega odgovora ne bi sploh slišala, mama nadaljuje z še vedno posmehljivim nasmeškom in mrzlim glasom: “Nika, kje si pa bila včeraj? Oziroma danes? Ponoči?”
Kljub njenemu mirnemu glasu je Niki kri zledenela v žilah, trebuh se ji je skrčil in zvil, utrip pa pospešil. Vedela je, kaj to pomeni. Ni bilo kričanja, ni bilo udarca, ni bilo zmerjanja. Bil je samo posmehujoč mirni glas, ki ga je uporabila, kadar je bilo nekaj še posebno hudo, oz. se ji je samo tako zdelo, in ni bilo niti vredno vpitja.
Gledala je predse na tla in si zelo natančno ogledovala vzorec na parketu, in molčala. Mama je nadaljevala: “te je bratec prišel rešiti pred grozno mamo? Zdaj ko te oče več ne more?” To je povedala s še posebno posmehujočim glasom, v katerega je dodala še malo lažnega usmiljenja.
In takrat je vedela. Vedela je. Kako narobe je to. In da tega ne bo več zdržala. Ne more več tega. Prijela je vrečo kosmičev, ki je bila na pultu, in jo z vso silo zabrisala na tla, da so se na vse smeri usule čokoladne kroglice. Odvihrala je iz kuhinje, brez besed, brez čustev, ki bi jih pokazala, mimo mame v svojo sobo. Mama ni rekla niti besede.
Nika je pograbila nahrbtnik, ga napolnila z nekaj njenimi najljubšimi oblekami, vsem denarjem ki ga je premogla, nekaj vrednega nakita in deko. Ni razmišljala, kaj dela. O ničemer ni razmišljala. Vse je delala avtomatsko, kot da bi pred tem to že zvadila. Pograbila je telefon, mirno odprla vrata svoje sobe, in zagledala mamo, ki stoji na hodniku.
Rahlo je obstala, potem pa rekla z rahlo tresočim, a odločnim glasom: “Odhajam mama. Saj bi rekla še kaj, a mi ni do tega.” Potem je šla do vhodnih vrat, jih mirno odprla, in se odpravila po stopnicah navzdol. Ni vzela ključev. Ni jih potrebovala.
Spomnila se je na očeta, ko ga je mama metala ven. Vendar on ni šel. Ostal je. Ampak ne. Vedela je, da je tako prav. Vedela je, kaj ji je storiti. In to je naredila. Ni se počutila odrešeno, ali karkoli posebnega. Ni se počutila svobodno. Ničesar ni čutila.



oke, ik že kr neki cajta ni blo nouga dela, sm pa zdele tole spisala. upam da vas je pustilo v pričakovanju in da je zanimivo in napeto hehe<3
iskreno men je kr ušeč kam zgodba pelje. kua se pa vam zdi? a je nika prou ravnala?

lepo se mejte pa lep začetek šole<33