*b*15. POGLAVJE: Magija*b*
Stala sem na s soncem razsvetljeni jasi. Nežno je pihljalo in trava se je majala. Bilo je lepo. Od nekod mi je bil travnik znan. Ogledovala sem si ga. Kot nežen, daljen spomin. Zaprla sem oči in med prste ujela srebrno meglico, ki se je od kdo ve kod vzela. Začutila sem njeno magijo, mogočno in prelepo magijo. Ušla mi je skozi dlan. Znova sem razprla oči in gledala za njo, dokler ni izginila v daljni senci gozdu. Mirno sem vdihovala svež topel poletni zrak, ki je s seboj nosil vonj cvetlic, mahu in iglic. Vohala sem smolo, med, živali, ki so živele v gozdu. Čutila sem srečo vsega tega na vsetu. Bila je tako močna. Močnejša, kot je v resničnosti. Veliko močnejša. Trava je bila živo zelena, drevesa niso bila pusta, travnik je bil velik, imel je svoj čar. Čutila sem njegovo magjo. Šele zdaj sem se zavedala, kako občutljiva sem z vse. Nebo je bilo nebesno modro, oblakov je bilo zelo malo in bili so prečudovito puhasti in popolnoma beli. Pustila sem soncu, da je grelo moje nesrečno telo. Pozabila sem na vse skrbi in žalosti, bila sem polna radosti. In radovednosti. Nenadoma sem iz gozda zaslišala oddaljeno petje. Prisluhnila sem. V trenutku me je očaralo. Pteje je bilo vilinsko. Mislim, da je pela ženska. Njen glas je bil mil, nežen, meldičen, zvonk. Melodija petja je bila nežna kot cvet, mila, zvonka. V petju so se zrcalila čustva. Čutila sem jih močneje, kot kdajkoli. Toda čutila sem tudi žalost. Ljubezen. Strast. Odločnost. Moja vilinska ušesa so ujela nežen zvok hoje, ki se je bližala jasi. Nisem se umaknila. Iz gozda je stopila ženska. Vilinka. Mlada, lepa, prelepa. Njena lepota me je še bolj očarala kot pesem. Bila je oblečena v nežno, belo obleko. V rokah je nosila dete. Otroka. Dete je v vilinko zrlo s svojimi velikimi travanto zelenimi očmi. Ni jokalo. Ženska mu je pela v meni neznanem jeziku. Gledala ga je ljubeče. Čutila sem močno povezavo ljubezni med njima. Postala sem žalostna. Tudi jaz sem želela to čutiti do nekoga. Vilinki so iz zelenih oči kapljale solze. Na njenem obrazu je bila tudi bridkost. Očarano sem opazovala prizor. Nenadoma je vilinka otrpnila in nehala peti. Ozrla se je v notranjost temnega gozda. Obrnila se je v nasprotno smer in z nečloveško hitrostjo in lahkoto stekla stran. Nenadoma je vse izginilo.
Odprla sem oči. Ležeč na postelji sem strmela v strop. Jutranja svetloba je sijala iz okna. Takrat sem se zavedala, da so bile le sanje. Le sanje. Polne radosti in bridkosti. Ostala dekleta v sobi so še spala. Zaprla sem oči in se skušala osredotočiti na sanje. Gotovo so kaj pomenile. Nič se ni skladalo. Jessa Rose ni bila povezana z vilinci, nikogar drugega nisem sanjala. Zavzdihnila sem. Zazvonil je zvonec. Dekleti sta se nejevoljno prebudili. Nisem se menila zanju. Nisem se premaknila. Spet sem z lahkoto segla globoko vase in poiskala vse podrobnosti sanj. Ničesar nisem mogla povezati. V razočaranju sem se dvignila. Ničesar nisem ugotovila. Vstala sem in sladila Kayi in Emmi na zajtrk. Oči so se mi zapirale, a sem ostala budna. Postala sem podobna zombiju. Odvlekla sem se za njima v jedilnico.
»Paige?« Šele zdaj sem se zavedla, da sedim in zombijevsko strmim v mizo.
»Hm?«
Kaya me je čudno pogledala. »Ne boš jedla?« me je vprašala.
»Hhhmm, ja.« Vstala sem in odsotno odšla po hrano. Ko sem se vrnila nazaj k mizi, je pri njej stala Kailani.
»Saj vas ne moti, če prisedem, kajne?« je vprašala.
»Seveda ne!« sem odvrnila, preden bi lahko kdo drug. Kailani je olajšano prisedla. Emma jo je sumničavo gledala. Kaya jo je pomirila s pogledom. Tiho smo jedle.
»Iz katere sobe sploh si?« sem bleknila. Kailani se je zasmejala. »Zlate sončnice,« je odvrnila. »Ti?«
»Modre vrtnice,« sem rekla.
»Te zanima od kod je Loyd?« me je dregnila Kaya. »Iz Robidovja!« Zasmejale so se. Prhnila sem in zavila z očmi. Namrščeno sem pogled upla v hrano.
»Mar ti ni všeč?« je še naprej drezala Kaya.
»Ne!« sem revsknila, v usta zbasala še zadnje grižljaje in ostala od mize. Prazne krožnike sem odnesla v kuhinjo, potem pa odvihrala v sobo. In takrat sem em se zavedla. Vilinka iz sanj je povezana z mano! Saj sem vendar vilinka! Nenadoma je nekaj počilo. Obrnila sem se. V sobo so stopile Kailani, Emma in Kaya. Oddahnila sem si.
»Ste slišale pok?« sem preteseno vprašala. Spogledale so se.
»Ne,« je zmedeno odvrnila Kaya. »Stale smo pred vrati sobe. Slišale bi.« - spet so se spogledale - »Si prepričane, da si dobro? Mogoče bi se morala vrniti v ambulanto.«
Pograbil me je bes. »In zakaj ambulanto?« sem še vedno mirno vprašala. Položila mi je roko na čelo.
»Paige, saj goriš!« je vzkliknila in odmaknila dlan.
»Ne bodi smešna! Samo mrzlo dlan imaš,« sem ji brezbrižno odvrnila. Na čelu sem začutila drugo dlan, enako mrzlo, kot Kayina.
»Res goriš Paige,« sem nekje daleč zaslišala Kailanin glas. Vrtelo se mi je. Potem pa sem nekje v svoji glavi zaslišala ženski glas.
*i*»Pojdi. Poslušaj ju.«*i* Nežen, kot šepet, a resen in strašljiv. Hotela sem se upreti, a sem vedela, da je bolje, če ravnam razumsko.
»Prav. Odpeljita me,« sem rekla. Odšle smo iz sobe proti ambulanti. Emma je počakala pred ambulanto, saj ni prenesla pogleda na kri in se je bala, da se bo ravno to zgodilo. Ko smo vstopile, sem še komaj stala na nogah. Ob mizi je stala Agatha. Zdravilka je dvignila pogled. Ko me je zagledala je v naglici prihitela k meni.
»Kaj je spet?« je vprašala. Položila je roko na moje čelo, potem pa jo hitro umaknila. »Imaš vsaj 40°C vročine!« Prijela me je za roko in me odpeljala do postelje – ne navadne postelje, temveč take, na kateri te pri ljudeh cepijo ali pregledajo –, ob kateri me je spreletel močen srh. Posedla me je nanjo. Nisem točno vedela, kaj se dogaja.
»Pojdita vedve ven,« je Agatha naročila Kayi in Kailani. Slišala sem njune korake in vrata, ki so se zaprla za njima. Z zdravilkami sem ostala sama. Agatha je vzela termometru podobno stvar in mi jo položila na čelo. Na zdravilstvo se res nisem spoznala, a tole se mi je zdelo čudno. Zdravilke so ozdravljele z magijo. Kako mi je potem… tista zdravilka takrat dala inekcijo, če bi me lahko pozdravila z magijo? To vprašanje me je začelo glodati.
»Agatha?« sem vprašala, ko mi je začela povsod meriti temperaturo. »Ni tako, da zdravite brez inekcij?«
»Jasno. Saj jih ne potrebujemo,« je odvrnila.
»Zakaj mi je potem tista zdravilka takrat dala inekcijo proti bolečinam?« sem vprašala.
»Kaj?« Bila je presenečena. »V ambulanti vendar sploh nimamo inekcij. Kako bi ti jo potem ena dala?«
Zaskrbelo me je. Zagotovo imam hudega sovražnika, ali pa zelo dobrega prijatelja.
»Ampak takoj po inekciji je bolečina ponehala.«
»Dala sem ti magičen napitek, ki deluje po eni uri.«
»Kdaj sem se zbudila?«
»Po približno eni uri,« je odgovorila.
»O ne,« sem dahnila, a Agatha tega ni slišala. Res sem morala imeti grozljivo močnega sovražnika. Stresla sem se ob tej misli. Z roko sem segla pod majico… in… rana je bila še vedno tam. Zaskelela me je. Močno sem se zdrznila. Zdravilka je to opazila.
»Paige?« Videla je, da se trdno oklepam majice.
»Nič ni!« Skušala sem ji preprečiti, da bi pogledala pod majico. Odmikala sem se in se obrnila stran. A Agatha je imela več izkušenj. Uspelo ji je dvigniti majico. In zagledala je rano pod njo. Prestrašeno sem jo gledala. Vedno manj sem bila prisebna. Začelo se mi je močno vrteti. Sišala sem mešanico nerazpoznavnih glasov. Počutila sem se, kot bi bila v veliki dvorani napolnjeni z ljudmi. Pred očmi sem videla temo. Le temo.
*zelena*****zelena*
*roza*Yey! To je že trideseti del!!*roza*:grinning: *roza*Ne morem verjet!*roza*:heart_eyes::heart_eyes: *modra*Če vam je del všeč plis komentirejte!*modra*
Lep pozdravček,
loly
Stala sem na s soncem razsvetljeni jasi. Nežno je pihljalo in trava se je majala. Bilo je lepo. Od nekod mi je bil travnik znan. Ogledovala sem si ga. Kot nežen, daljen spomin. Zaprla sem oči in med prste ujela srebrno meglico, ki se je od kdo ve kod vzela. Začutila sem njeno magijo, mogočno in prelepo magijo. Ušla mi je skozi dlan. Znova sem razprla oči in gledala za njo, dokler ni izginila v daljni senci gozdu. Mirno sem vdihovala svež topel poletni zrak, ki je s seboj nosil vonj cvetlic, mahu in iglic. Vohala sem smolo, med, živali, ki so živele v gozdu. Čutila sem srečo vsega tega na vsetu. Bila je tako močna. Močnejša, kot je v resničnosti. Veliko močnejša. Trava je bila živo zelena, drevesa niso bila pusta, travnik je bil velik, imel je svoj čar. Čutila sem njegovo magjo. Šele zdaj sem se zavedala, kako občutljiva sem z vse. Nebo je bilo nebesno modro, oblakov je bilo zelo malo in bili so prečudovito puhasti in popolnoma beli. Pustila sem soncu, da je grelo moje nesrečno telo. Pozabila sem na vse skrbi in žalosti, bila sem polna radosti. In radovednosti. Nenadoma sem iz gozda zaslišala oddaljeno petje. Prisluhnila sem. V trenutku me je očaralo. Pteje je bilo vilinsko. Mislim, da je pela ženska. Njen glas je bil mil, nežen, meldičen, zvonk. Melodija petja je bila nežna kot cvet, mila, zvonka. V petju so se zrcalila čustva. Čutila sem jih močneje, kot kdajkoli. Toda čutila sem tudi žalost. Ljubezen. Strast. Odločnost. Moja vilinska ušesa so ujela nežen zvok hoje, ki se je bližala jasi. Nisem se umaknila. Iz gozda je stopila ženska. Vilinka. Mlada, lepa, prelepa. Njena lepota me je še bolj očarala kot pesem. Bila je oblečena v nežno, belo obleko. V rokah je nosila dete. Otroka. Dete je v vilinko zrlo s svojimi velikimi travanto zelenimi očmi. Ni jokalo. Ženska mu je pela v meni neznanem jeziku. Gledala ga je ljubeče. Čutila sem močno povezavo ljubezni med njima. Postala sem žalostna. Tudi jaz sem želela to čutiti do nekoga. Vilinki so iz zelenih oči kapljale solze. Na njenem obrazu je bila tudi bridkost. Očarano sem opazovala prizor. Nenadoma je vilinka otrpnila in nehala peti. Ozrla se je v notranjost temnega gozda. Obrnila se je v nasprotno smer in z nečloveško hitrostjo in lahkoto stekla stran. Nenadoma je vse izginilo.
Odprla sem oči. Ležeč na postelji sem strmela v strop. Jutranja svetloba je sijala iz okna. Takrat sem se zavedala, da so bile le sanje. Le sanje. Polne radosti in bridkosti. Ostala dekleta v sobi so še spala. Zaprla sem oči in se skušala osredotočiti na sanje. Gotovo so kaj pomenile. Nič se ni skladalo. Jessa Rose ni bila povezana z vilinci, nikogar drugega nisem sanjala. Zavzdihnila sem. Zazvonil je zvonec. Dekleti sta se nejevoljno prebudili. Nisem se menila zanju. Nisem se premaknila. Spet sem z lahkoto segla globoko vase in poiskala vse podrobnosti sanj. Ničesar nisem mogla povezati. V razočaranju sem se dvignila. Ničesar nisem ugotovila. Vstala sem in sladila Kayi in Emmi na zajtrk. Oči so se mi zapirale, a sem ostala budna. Postala sem podobna zombiju. Odvlekla sem se za njima v jedilnico.
»Paige?« Šele zdaj sem se zavedla, da sedim in zombijevsko strmim v mizo.
»Hm?«
Kaya me je čudno pogledala. »Ne boš jedla?« me je vprašala.
»Hhhmm, ja.« Vstala sem in odsotno odšla po hrano. Ko sem se vrnila nazaj k mizi, je pri njej stala Kailani.
»Saj vas ne moti, če prisedem, kajne?« je vprašala.
»Seveda ne!« sem odvrnila, preden bi lahko kdo drug. Kailani je olajšano prisedla. Emma jo je sumničavo gledala. Kaya jo je pomirila s pogledom. Tiho smo jedle.
»Iz katere sobe sploh si?« sem bleknila. Kailani se je zasmejala. »Zlate sončnice,« je odvrnila. »Ti?«
»Modre vrtnice,« sem rekla.
»Te zanima od kod je Loyd?« me je dregnila Kaya. »Iz Robidovja!« Zasmejale so se. Prhnila sem in zavila z očmi. Namrščeno sem pogled upla v hrano.
»Mar ti ni všeč?« je še naprej drezala Kaya.
»Ne!« sem revsknila, v usta zbasala še zadnje grižljaje in ostala od mize. Prazne krožnike sem odnesla v kuhinjo, potem pa odvihrala v sobo. In takrat sem em se zavedla. Vilinka iz sanj je povezana z mano! Saj sem vendar vilinka! Nenadoma je nekaj počilo. Obrnila sem se. V sobo so stopile Kailani, Emma in Kaya. Oddahnila sem si.
»Ste slišale pok?« sem preteseno vprašala. Spogledale so se.
»Ne,« je zmedeno odvrnila Kaya. »Stale smo pred vrati sobe. Slišale bi.« - spet so se spogledale - »Si prepričane, da si dobro? Mogoče bi se morala vrniti v ambulanto.«
Pograbil me je bes. »In zakaj ambulanto?« sem še vedno mirno vprašala. Položila mi je roko na čelo.
»Paige, saj goriš!« je vzkliknila in odmaknila dlan.
»Ne bodi smešna! Samo mrzlo dlan imaš,« sem ji brezbrižno odvrnila. Na čelu sem začutila drugo dlan, enako mrzlo, kot Kayina.
»Res goriš Paige,« sem nekje daleč zaslišala Kailanin glas. Vrtelo se mi je. Potem pa sem nekje v svoji glavi zaslišala ženski glas.
*i*»Pojdi. Poslušaj ju.«*i* Nežen, kot šepet, a resen in strašljiv. Hotela sem se upreti, a sem vedela, da je bolje, če ravnam razumsko.
»Prav. Odpeljita me,« sem rekla. Odšle smo iz sobe proti ambulanti. Emma je počakala pred ambulanto, saj ni prenesla pogleda na kri in se je bala, da se bo ravno to zgodilo. Ko smo vstopile, sem še komaj stala na nogah. Ob mizi je stala Agatha. Zdravilka je dvignila pogled. Ko me je zagledala je v naglici prihitela k meni.
»Kaj je spet?« je vprašala. Položila je roko na moje čelo, potem pa jo hitro umaknila. »Imaš vsaj 40°C vročine!« Prijela me je za roko in me odpeljala do postelje – ne navadne postelje, temveč take, na kateri te pri ljudeh cepijo ali pregledajo –, ob kateri me je spreletel močen srh. Posedla me je nanjo. Nisem točno vedela, kaj se dogaja.
»Pojdita vedve ven,« je Agatha naročila Kayi in Kailani. Slišala sem njune korake in vrata, ki so se zaprla za njima. Z zdravilkami sem ostala sama. Agatha je vzela termometru podobno stvar in mi jo položila na čelo. Na zdravilstvo se res nisem spoznala, a tole se mi je zdelo čudno. Zdravilke so ozdravljele z magijo. Kako mi je potem… tista zdravilka takrat dala inekcijo, če bi me lahko pozdravila z magijo? To vprašanje me je začelo glodati.
»Agatha?« sem vprašala, ko mi je začela povsod meriti temperaturo. »Ni tako, da zdravite brez inekcij?«
»Jasno. Saj jih ne potrebujemo,« je odvrnila.
»Zakaj mi je potem tista zdravilka takrat dala inekcijo proti bolečinam?« sem vprašala.
»Kaj?« Bila je presenečena. »V ambulanti vendar sploh nimamo inekcij. Kako bi ti jo potem ena dala?«
Zaskrbelo me je. Zagotovo imam hudega sovražnika, ali pa zelo dobrega prijatelja.
»Ampak takoj po inekciji je bolečina ponehala.«
»Dala sem ti magičen napitek, ki deluje po eni uri.«
»Kdaj sem se zbudila?«
»Po približno eni uri,« je odgovorila.
»O ne,« sem dahnila, a Agatha tega ni slišala. Res sem morala imeti grozljivo močnega sovražnika. Stresla sem se ob tej misli. Z roko sem segla pod majico… in… rana je bila še vedno tam. Zaskelela me je. Močno sem se zdrznila. Zdravilka je to opazila.
»Paige?« Videla je, da se trdno oklepam majice.
»Nič ni!« Skušala sem ji preprečiti, da bi pogledala pod majico. Odmikala sem se in se obrnila stran. A Agatha je imela več izkušenj. Uspelo ji je dvigniti majico. In zagledala je rano pod njo. Prestrašeno sem jo gledala. Vedno manj sem bila prisebna. Začelo se mi je močno vrteti. Sišala sem mešanico nerazpoznavnih glasov. Počutila sem se, kot bi bila v veliki dvorani napolnjeni z ljudmi. Pred očmi sem videla temo. Le temo.
*zelena*****zelena*
*roza*Yey! To je že trideseti del!!*roza*:grinning: *roza*Ne morem verjet!*roza*:heart_eyes::heart_eyes: *modra*Če vam je del všeč plis komentirejte!*modra*
Lep pozdravček,
loly
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
ojoojjjj to je tok napet pls nov del rabm:joy::upside_down::joy::upside_down::joy::wink:
Cindy
Cindy
1
Moj odgovor:
smsamočlovek
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Vprašanje
Kako vam je všeč zgodba v Pilu?
Zelo mi je všeč.
(262)
Srednje.
(165)
Ni mi všeč.
(58)