Ničesar nisem slišala, ne videla. Slišala sem edino lasten utrip srca. Potem sem videla bolj megleno. Videla sem veliko postav okrog sebe, a je bil moj vid preveč meglen, zato sem jasno videla le dve. Angelino in Arthurja. Bežno sem čutila Angelinine hladne prste, ki so ovili moje zapestje. Nenadoma je skozme planil sunek življenske energije. Začela sem slišati in jasneje videti. Ugotovila sem, da mi Angelina prigovarja, da moram vstati. Skušala sem se dvigniti, a mi je glava omahnila nazaj. Arthur mi je pomagal vstati. Ko sem bila končno stabilna, se je pojavilo ogledalo. Zagledala sem se v njem. Imela sem vilinska ušesa in diadem, ki je bil iz prepredenih srebrnih vitic, na katerih so bili majhni srebrni listki. Tu pa tam se je našel kak droben kristalček. Zdela sem si se enaka, kot prej, le da začuda nisem imela niti ene rane, ki mi jih je zadal fant v kamniti dvorani, ki sem jo zdaj dojemala kot ječo. Na sebi sem še vedno čutila Angelinin zaskrbljen pogled, zato sem se obrnila k njej.
»To ne bi smelo biti del preizkusa, kajne?« sem šepetaje vprašala. Angelina je prikimala.
»Poskušali bomo najti vzrok.« Zdelo se mi je da nekaj prikriva, a je nisem hotela nadlegovati. Pokimala sem, potem pa sem odšla iz dvorane. Ko sem odprla vrata, sem se skoraj zvrnila ven, a sta me nasrečo ujeli Kelly in Cindy. Vso omotično sta me odpeljali do klopce, kjer sem končno sedla.
»Kaj je s tabo?« me je prestrašeno vprašala Cindy. Kelly je molčala.
»To ni bil del preizkusa,« sem iskreno rekla.
»Kaj?«
»Nekaj je bilo narobe. Ne vem kaj, in zakaj.« Dvojčici sta se spogledali.
»Cindy Les!« so poklicali eno izmed njiju. Cindy je vstala. Sestri sta se objeli in poslovili. Ko je Cindy vstopila, mi je Kelly pomagala vstati.
»Do sobe ti pomagam priti, potem pa moram nazaj,« je rekla in odpravili sva se v sobo. Ko sva odprli vrata, sva zagledali Kayo in Emmo, kako buljita v televizor, ki je zdaj deloval, in jesta čips. Če ne bi bila tako utrujena, bi se zasmejala. Ko me je Kaya zagledala je planila s tal in prišla k meni. Ko je videla mojo omotičnost, ji je nasmeh zamrl. Pomagala je Kelly, da sta me spravili na posteljo. Tako sem obsedela tam, tam, kjer bi morale biti rane, sem še vedno čutila žgočo bolečino. Nenadoma mi je Emma pod nos pomolila vrečo čipsa.
»Daj. Pomaga.« Navihano me je pogledala. Zgrabila sem in začela jesti. Res je pomagalo. S Kayo in Emmo smo gledale naprej. Nič takega se ni dogajalo, ker nisem bila čisto prisebna.