*b*Kyra*b*
»Boste čaj gospa Leroy?« se prisiljeno nasmehnem in pladenj s skodelicami in čajnikom položim na klubsko mizico v velikem salonu.
»Seveda ljubica!« se Odettina babica vljudno nasmehne nazaj, jaz pa ji natočim zvarek srhljive zelene barve.
»Izvolite,« malodane potisnem skodelico v njene stare zgubane roke in jo odkurim ven. Na srečo ni v salonu nikogar drugega razen stare tetke. S pladnjem pod roko pohitim v kuhinjo, kjer mama že pripravlja naslednjo porcijo čaja in piškotov za ostale člane družine.
»Tole,« reče in pokaže na pladenj, kjer je poleg hrane in pijače še vrečka povojev, razkužilo in krpica.
»Je za Evena,« jo dopolnim, pograbim pladenj in nejevoljno začnem vzpon po stopnicah.
»Ne pozabi ga vprašati ali potrebuje pomoč…« zakliče mama za mano.
»Ja, ja!« jo nervozno prekinem. Le da čim prej raznesem ta čaj, potem grem lahko na sproščujočo ježo.
Even se je danes vrnil z neke misije na katero sta šla z očetom. Moralo je biti precej krvavo, ampak saj je vedno tako. Bojevnikov to ne ustavi. Navajeni so na bolečino. Zasanjano upočasnim korak. Rada sanjarim o tem, da sem bojevnica. Kako se z mečem v rokah na Shadowinem hrbtu podam v boj… Od kar vem zase se želim boriti. Zato si vedno težje priznam kako šibka sem v resnici. Stresem z glavo, da bi odgnala nesmiselne misli in potrkam na Evenova vrata.
»Naprej!« se oglasi iz notranjosti. Vstopim in moram se prisiliti, da ne bulim v Evena, ki brez majice sedi na postelji. Njegov močan hrbet je poln novih in starih brazgotin, ob tem pogledu mi gre po hrbtu smešen ščegetajoč občutek ob katerem me nadležno zvije.
»Khm, prinesla sem čaj.« povem dokaj brezizrazno in pladenj tresknem na njegovo delovno mizo.
»Hvala,« reče in me premeri z natančnim pogledom bojevnika.
Neprijetno mi je zato bi jo najraje ucvrla do konjušnice in se z glavo tolkla v steber Shadowinega novega boksa. Ampak on tega pod nobenim pogojem ne sme izvedeti.
»Potrebuješ kakršnokoli pomoč?« osorno vprašam in oči zapičim v rano na njegovem ramenu iz katere še vedno ni popolnoma nehala teči kri.
»Ni treba, bom zmogel sam.« enako neprijazno odgovori in nejevoljno stakne svoje popolne obrvi.
»Upam, da tvoj moški ponos pri tem ne bo preveč trpel!« se posmehnem in obrnem proti vratom. Še preden bi utegnila narediti korak mi po telesu požene pekočo elektriko. Od bolečine zaječim in se oprimem naslonjala stola, da ne bi padla.
»Kako si drzneš!« besno zasikam, ko se zberem. Sunkovito stopim nekaj korakov bližje Evenu. Zaradi njegove strele mi še vedno trzajo mišice. Z besom v očeh se povsem približam njegovi postelji. Nekaj trenutkov samo stojiva in si izmenjujeva jezne poglede, potem pa se nepričakovano poženem na posteljo. Roke zakopljem pod njegovo blazino in pograbim hladno železo pod njo. Še preden ugotovi kaj sem storila mu izmaknem bodalo in se nerodno zvalim na drugo stran postelje. Skuša me pograbiti, a je prepozen. Kdo bi si mislil? Uspelo mi je pretentati potomca največjega bojevnika vseh časov.
»Kako neizvirno skrivališče.« zlobno se nasmehnem in ročaj okrašen z dragimi kamni primem z obema rokama, ter rezilo naperim proti Evenu.
»Tvoj pradedek se verjetno obrača v grobu!«
»Ne domišljaj si!« besno sikne in se požene nadme. Mislim, da se mu bom lahko izmaknila, a je v dveh sekundah pri meni in mi zbije orožje iz rok.
»Nimaš magije, nimaš moči, nepomembna smrklja si!« zasika in me pribije ob tla, skušam se izviti iz njegovega trdnega prijema. Ne morem, kljub poškodbam je močan kot medved. Njegove besede pa so kot noži, tihi, smrtonosni, boleči.
»Prasec!« zarenčim in pokažem zobe. Znova mi po rokah pošlje svojo strelo. Udušim krik in divje mežikam, da bi pregnala solze. S strelo me nima namena ubiti, samo prizadeti bolečino. Vsakič, ko uporabi magijo se njegove oči iz svetleče zelene prelijejo v temno, gozdno zeleno.
»Moja magija se te ne tiče!« jezno rečem, prikovana na tla in otrpla od bolečine.
»Eveeen!« nenadoma se sunkovito odprejo vrata. Odette s široko razprtimi očmi stoji med podboji in gleda mene, Evana brez majice in nož, ki leži poleg naju. Nato si roke ovije okoli trebuha in se začne neustavljivo smejati.
Even počasi vstane in mrko pogleda sestro: »Ni to kar misliš, da je!«
»Glej, da Selena ne bo ljubosumna!« mu pomežikne med smehom, on pa škrlatno zardi.
Preden bi se Even spet utegnil spraviti nadme švignem pokonci. Na vhodu sobe mu namenim pogled ob katerem mu mora biti jasno, da ni še konec. Enakega mi pokloni nazaj.
------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Ta del je by Luna Lovegood:fire::fire::fire:
Upam, da vam je bil vsec, jaz sem kar ponosna nanj:smirk:
he he, skratka hvala vsem, ki ste prebrali, ful mi pomeni:heart::heart::heart:
Lpeo se imejte, poleg tega vas v hodniku čaka še eno vrašanje na temo zgodbe...