4
LOF
Valerija mi je pomignila naj ji sledim v hotel.
VSE JE BILO NORO ČUDNO! Pred vhodom je bila recepcija, a tam ni bilo receptorja ali receptorke. Na levi so bila prozorna vrata skozi katera se je videl bar. A tem ni bilo ne hrane, ne pijače. Za mizicami so sedeli sami osnovno in srednje šolci. Samo pogovarjali so se. Nujno sem čim prej potrebovala razlago! Vse je bilo nenormalno in preveč zame. Za kaj takega si nebi mogla zamisliti logične razlage.
Ko je Valerija videla, kako strmim, je rekla: "Samo sledi mi in ne sprašuj!" Odprla je težka steklena vrata in vsi v prostoru so me pogledali. Eden je vstal od mize in rekel:
"Ti si verjetno nova. Dobrodošla!" dvignil je roko, da bi se rokoval, a jez se nisem želela. Sploh, pa nisem bila nova. Samo na razlago sem prišla in ne mislim ostati.
"Nisem nova!" sem rekla malo glasneje. Mogoče je bilo to res malo nesramno, ampak nisem želela, da bi kdorkoli mislil, da bom ostala. Ampak bil mi je noro znan. Poskusila sem se spomniti, kje sem morda videla koga z takimi temno rjavimi lasmi in velikim nosom. Ampak se nisem mogla.
Takrat pa me je spomnila Valerija, ki mu je rekla: "Pusti jo, Jan."
Z mano je eno leto treniral tenis! No, jaz sem ga trenirala samo eno leto. Tako je bilo z skoraj vsemi krožki. Eno leto sem mislila, kako bom slavna tenisačica, drugo, da bom slavna rokometašica in tako naprej.
Na desni, v kotu tega barčka, so bila prozorna vrata zagrnjena z žaluzijami, na katerih je bil siv izluščen napis "bezen". Ta so se nenadoma odprla. Zagledala sem temen prostor poln ognja. Ven je stopila deklica, malo mlajša od mene. Smrdela je po zažganem in imela je zažgan rokav rožnatega puloverja.
"Nekaj gori!" sem vzkliknila.
Deklica je zavila z očmi. "Ja, logično." in šla mimo mene.
Kaj je bilo? Je pravkar rekla, da je logično, da nekaj gori!? Mar kaj požigajo!?
Več nisem mogla izvedeti, saj me je Valerija potegnila za sabo.
"Samo sledi mi, okej? Vse ti bom razložila."

Meni se zdi ta del beden. Samo govorjenje. Prosim sporočite, kako se zdi vam!