Volk
Zmeraj sem komaj čakala na smučanje. Letos, pa se mi res ni dalo iti na eno tedensko smučanje. Imela sem občutek, da se bo zgodilo nekaj slabega.
V majhnem avtu se je na radiu slišala povprečna glasba, ki se jo posluša na dolgočasnih dolgih vožnjah- podivjana kitarica, ob kateri trpeč glas poje o strtem srcu. Poleg tega, pa sem si noro želela nekaj sladkega. Ko sem dolgo brskala po vseh možnih kotičkih v avtu, sem končno našla skoraj stopljen mentolni bonbon. Ni bil ravno božanski, a bil je sladek. Moja starejša sestra Ela se je s slušalkami v ušesih obrnila k meni.
"Kaj ješ, Alica?" me je namrgodeno vprašala.
"Našla sem star bonbon." sem rekla in ji pokazala bonbon na jeziku. In z veseljem sem dodala še: "Samo en je bil."
Ampak kljub bonbonu, sem bila slabe volje. Ogromne gore, mimo katerih smo se peljali, so bile tako mogočne, da so me prav strašile. Bile so polne gozdov, v katerih se je verjetno skrivalo nešteto zveri.
Kmalu smo prispeli do velike hiše z apartmaji. S težavo sem prinesla svojo prtljago, nato pa sem se zavalila na udoben stol. Bilo je noro prijetno, kmalu smo šli na smučišče.
Čeprav sem se smučanja veselila, sem na naslonjaču še bolj uživala.

Pred vzpenjačo je bila velika gneča, zato sem na koncu pristala z neko gručico Italijanov. Kaj takega, bi lahko tudi pričakovala, saj smo smučali nekje blizu meje Italije. Osnovne besede, kot na primer si- da ali salve- živijo, sem poznala, a z njimi že nisem mogla komunicirati. Saj ne rečem, da nisem poskusila... Potem sem samo zrla skozi okno. Delala sem se , da me nekaj na smučišču res zanima, saj nisem želela, da bi me spet ogovorili.

In nato, sem se končno po dolgem času spustila po snegu. Nisem ravno profesionalna smučarka. Po rdečih progah včasih še malo zaplužim, po modrih, pa sem se že nekajkrat spustila v smuku.
"Držita se rdeče proge petnajst!" je zavpil oči, ko je švignil mimo naju z Elo. Mami je bila že veliko pred nama na bordu. Potem pa me je prehitela še Ela.
Sledila sem rdeči petnajstki in kmalu se je smučišče skoraj spraznilo. Nanj je padla senca in kmalu je začelo še pihati. Postalo me je zelo strah. Proga je bila že čisto ledena in polna kucljev. Kmalu sem postala zbrana le na smučke in strah.
Pred mano ni bilo več nobenega. Čudno se mi je zdelo, da me noben ni počakal. Ko sem pogledala na okrog, pa sem zagledala črno tablico, na kateri je bila napisana ena. To nikakor ni bila prava proga. Ustavila sem se ob rob proge. Ob meni je bil strašljiv gozd.
Noben ni počakal name! sem v joku pomislila. Bilo me je že noro strah. Proga je bila strma in še dolga, noge so me noro bolele. In še žejna sem bila. Spraševala sem se, če se naj kar uležem na sneg, in počakam na ratrak, ki bi me odpeljal nazaj v dolino.
Mogoče, pa me bo našel nek smučar in mi pomagal. Ampak noben ni smučal na tej progi in tudi pozno je že bilo.
Pogledala sem v hrib, da bi presodila, kakšne so moje možnosti za hojo nazaj. A nisem imela možnosti odločitve, saj sem zagledala velikanskega volka, ki je drvel proti meni.
Zakričala sem in se brez premisleka pognala navzdol v smuk. Volk je bil prehiter, če bi upočasnila tako, da bi zavijala, bi bilo to lahko usodno. A še nikoli nisem tako drvela. In še skakala po velikih kucljih. V svojih desetih letih, me še nikoli bi bilo tako strah.
Nisem bila prepričana, če je to res volk. Bil je veliko večji in hitrejši, kot navaden volk. In že samo navadnemu volku ne bi mogla zbežati.
Kmalu je postala proga bolj položna. Hkrati mi ni bilo všeč, ker me je volk dohiteval in hkrati sem bila vesela, ker nisem več tako hitela. Še toliko bolj grozljivo je bilo, ker mi je veter bučal v glavo, jaz pa nisem imela šala. Potem, pa sem mogla en trenute ostro zaviti. Zaradi prevelike naglice, sem se skoraj zabila v drevo. Potem, pa sem že drvela naprej. A volk mi je bil že čisto za hrbtom, in bila sem obupana.
Nenadoma, pa me je zgrabila močna roka in me povlekla v gozd.
"Spusti me!" sem zavpila, a takoj za tem sem se zavedla, da me je ta človek pravzaprav rešil. Dvignila sem pogled. Rešila me je punca, ki je izgledala kakšno leto starejša od mene. Imela je svetlo rjave lase in bledo kožo. Od začetka nosu do konca levega lica je imela dolgo brazgotino. Pogledala sem volka, ki se je ustavil in obrnil proti nama.
Potem je mimo mene švignil še nekdo in se zagnal vanj.
"Pazi!" sem prestrašeno vzkliknila in se poskusila pobrati na noge.
"Nič ji ne bo." je umirjeno rekla punca, ki me je rešila in mi pomagala vstati. "Navajena je. Sploh, pa je tale predsej šibek."

Ta del je bil dolg, drugi bodo vrjetno krajši.
Povejte, če bi se lahko kako izboljšala. Upam da vem je všeč!