Videla sem, kako se je črnolasa punca z dvema kitkama, borila z volkom. Oba sta se premikala zelo hitro, zato jima nisem mogla natančno slediti z očmi. Nebi rekla, da je ta volk šibek. Potem sta se nenadoma ustavila. Volk je ležal na tleh. Mrtev. In punca, ki ga je ubila, ni imela nobenega orožja.
"A si vredu?" sem jo prestrašeno in osuplo vprašala.
Njena bela majica s kratkimi rokavi je bila umazana od krvi.
Kako jo ne zebe? sem se spraševala. Jaz sem bila v debeli bundi in smučarskih hlačah, ona pa v kratki majici. Nato je volka brcnila stran, kot bi bil plišasta igrača in se mi približala.
Pogledala je svojo majico in rekla: "Saj bo šlo dol."
Očitno me ni slišala.
"Si vredu?" sem jo še enkrat vprašala.
"Ja, saj sem rekla, da se bo dalo oprati."
Bila sem presenečena in osupla- bolj jo je skrbelo za majico, kot zase.
"Mislila sem, če si ti vredu!" sem skoraj vzkliknila. "Te je volk kaj poškodoval?"
"No, nekaj praskic že imam, ampak mi ni nič hudega. Saj se je videlo, da je tale zelo šibek."
Po glavi mi je hodilo neskončno vprašanj, a najprej sem se zahvalila.
"Hvala, da sta me rešili."
Potem me je začelo zebsti in spomnila sem se svojega prvega cilja. Se vrniti do družine. To je bilo pomembnejše od milijona vprašanj v moji glavi. "Ampak sedaj moram iti." sem se v trenutku odločila.
"Počakaj!" mi je rekla črnolaska in me močno zgrabila za zapestje."Jaz sem Valerija. In ona je Camilla." je dodala in pokazala na punco, ki me je rešila.
"Videla si tega volka, kaj ne?" je rekla, jaz pa sem le prikimala.
"Navadni ljudje ga ne vidijo." je nadaljevala.
To me je prav prizadelo. "Hočeš reči, da sem nora?"
Valerija je pogledala Camillo in nasmehnili sta se. "Ne čisto. Sezuj se in nama sledi. Potem ti bova vse razložili." je rekla Camilla.
"Ne hvala. Grem." sem jezno rekla in se pognala nazaj na progo.
Z grozo sem se ognila mrtvemu volku.
Kako se me drzneta takole zafrkavti?! Nisem tako neumna, da bi jima nasedla! sem pomislila.
"Samo še nekaj!" je za mano zaklicala Camilla. "Izogibaj se volkovom! In ljudje v bližini ti ne bodo v pomoč! Pazi nase, prav?"
Nisem ji odgovorila, a njene besede, so mi dale misliti. Izgledala je preveč resna in preveč zaskrbljena za šalo.
In sedaj sem smučala veliko bolj pazljivo. Delala sem dolge ovinke, a še vseeno je bilo grozno.
Z veliko padanja in truda, mi je končno uspelo priti do konca smučišča.
"Alica je prišla!" se me je razveselila mami. Vsi so bili veseli, da sem končno prišla. Tudi Ela. A vsega jim nisem povedala podrobno.
Ko se je čisto stemnilo in sem bila že v postelji, sem opazila, da je luna malo rdečkastega odtenka.