Ko sem končno odprla oči, je sonce že vzhajalo za bližnjim gričem. Močna svetloba me je skoraj zaslepila. Ozrla sem se proti Miini postelji. Nič, prazna je bila. Pogledala sem še proti Sophie, ki je popolnoma mirno spala v svoji veliki postelji. Ne rada sem si priznala, da me je za Mio skrbelo. Kljub temu, da ni bila ravno moj tip človeka, me je zanjo skrbelo kot, da bi bila moja sestra, ki sem jo tukaj, ko sem bila na akademiji že začela pogrešati. Vedno je vedela rešitev za vse težave, bila je moj angel varuh. In vedela sem, da me še vedno pazi, pa čeprav mono pot spremlja le od doma.


Iz drugega konca sobe se je tedaj zaslišalo rahlo smrčanje. Sophie je trdno spala. Lahko sem se v miru prepustila svojim mislim, ki so mi po glavi divjale kot vihar. Iskreno me je skrbelo za Mio, upala sem, da je dobro. Pa vendar, to le ni bilo normalno.
Odločila sem se, da grem to profesorice, ki je bila dežurna na hodniku. Ona bo že vedela kako in kaj. Previdno sem odprla vrata naše sobe. Bila sem tiha. Pristopila sem k profesorici.
"Dobro jutro gospa profesorica. Prišla sem vam povedati, da moje sostanovalke Mie ni bilo v sobo. Od včerajšnje večerje naprej je nisem videla," sem ji vljudno pojasnila.
"Hm... Hvala za obvestilo dekle, bom posredovala naprej. Kako pa ti je ime?" jo je zanimalo.
"Julia Goshin," sem ji odvrnila.
Poslovila sem se, nato pa odšla nazaj v sobo, kjer se je Sophie počasi prebujala. Ko me je zagledala se mi je veselo nasmehnila ter mi pomignila, naj pridem k njej. Splezala sem na njen orjaški pograd.
"Kje si bila? Skrbelo me je že!"
"Šla sem povedat, da Sophie še vedno ni nazaj... Rekli so, da bodo ukrepali," sem uporabila kar množino.
Prijateljica je bila z odgovorom zadovoljna, saj se mi je le prijazno nasmehnila, nato pa splezala s postelje, da bi se oblekla. Tudi jaz sem stopila do svoje omare in iz nje izbrskala temne jahalne hlače in bež pulover. Počasi sem se oblačila, medtem ko je Sophie oblačila še vedno iskala.
"Hej, July, si kje videla mojo sivo majico?" me je vprašala medtem pa begala z očmi po sobi.
"Glej, tam, na mizi je!" sem vzkliknila, ko sem ga zagledala.
"O, saj res, hvala ti," se mi je nerodno nasmehnila.
Počasi se je ura bližala deveti zjutraj, Mie pa še ni bilo od nikoder. Upala sem, da jo bodo profesorji našli. Vedno bolj mračne misli so prihajale v mojo glavo.
"Greva na zajtrk," sem spomnila prijateljico.
Skupaj sva se odpravili navzdol po mnogih stopnicah, ter tako končno stopili v jedilnico. Na voljo so bila jajca, slanina ali hrenovke, kruh, za zraven pa ogromno namazov, od medu pa do mesne paštete.
Sline so se mi že začele cediti, zato nisem oklevala, temveč sem si na krožnik naložila vse, kar sem videla.
________________________________________
<3