Na poti domov sem imela čuden občutek, da se bo nekaj zgodilo. Nisem vedela točno kaj, a vedela sem, da nekaj slabega. Kmalu je začelo deževati in nebo so prekrili oblaki, jaz pa nisem imela dežnika. Ljudje okoli mene so si z najrazličnejšimi stvarmi prekrivali glave in tekli domov. Meni pa se ni ljubilo teči. Opazovala sem kapljice vode, ki so počasi padale na mojo bundo. Mokre pikice, ki so bile zmeraj bolj goste. Kmalu sem bila čisto mokra. A dež me ni motil, saj je prečisti zrak.
Nato pa se je ta občutek, da se bo nekaj zgodilo, postajal vse večji. Začelo me je močno skrbeti. Pospešila sem korak in se ozrla čez ramo.
In tam je bil volk. Tokrat večji in očitno močnejši. Od groze sem otrpnila. Noben okoli mene se ni ustrašil. Volka so ignorirali. Ali pa ga resnično niso videli.
V trenutku sem se obrila in se pognala proti vhodu v moj blok, ki je bil na srečo zelo blizu.
Spomnila sem se, da če sem res nora, me volk ne more poškodovati. A na Valerijini majici je nekoč res bila kri in ona jo je opazila, zato se nisem ustavila.
Ko sem bila pri bloku, je na srečo soseda ravno odhajala, zato mi vrat ni bilo treba še odklepati.
In potem sem videla grozljiv prizor. Volk je z odprtim gobcem, lačen in prav nič izčrpan, stal pred sosedo, ona pa je brez da bi ga videla hodila naravnost proti njemu.
Kriknila sem in soseda me je začudeno pogledala, medtem ko je z dežnikom v roki stopila skozi volka. Dejansko je stopila skozi. Kot bi bil volk le projekcija, jaz pa bi imela 3D očala. Torej sem bila res nora. Samo stekla sem po stopnicah navzgor.
Hitro sem odklenila vrata, šolsko torbo vrgla na tla in se sesula na posteljo. Takoj so se mi ulile solze.
Zakaj jaz? sem se obupano vprašala. Vse je bilo tako nepredstavljivo slabo in obupno. Preganjali so me volkovi, za katere sploh nisem vedela ali so resnični ali ne.
Ko sem končno nehala jokati, je domov prišla mami.
"Živijo, Alica! Dobro novico imam!"
To je bilo odlično. Res, sem potrebovala neko razvedrilo. Zavzdihnila sem, s težavo vstala in šla do mami.
"Živijo, o kakšni novici govoriš?"
"Naslednji teden gremo na smučanje!"
"Kam pa?"
"Tja, kamor smo že šli. Takrat ko si se izgubila."
O, ne. To ni pomenilo nič dobrega.
"Ne tja! Pojdimo kam drugam!"
"Ah. Prepozno. Vse je že rezervirano. In kaj te sploh moti?"
Ji naj vse povem? Bolje, da ne.
"Tam sem se zgubila."
"Saj bomo bolj pazili." je mami zavila z očmi.
"Ampak..." nisem imela več izgovorov. Zavzdihnila sem in se vrnila v sobo. Strah me je bilo, da bom spet srečala Valerijo in Camillo. Na hitro sem nakracala domačo nalogo, nato pa sem se ulegla na posteljo in poglobila v svoje misli.
Začela sem ustvarjati načrte, kako bi se lahko izognila smučanju.
Prva možnost je, da bi se navidezno poškodovala. Tako bi verjetno šli na počitnice, a jaz ne bi hodila prav na smučišče. Lahko pa bi od zdaj naprej poskrbela, da bi me cel čas zeblo in bi se tako prehladila. Drugo, kar pa mi preostane, je da se le prepustim toku dogodkov.
Šla sem se umit, nato pa spat. Vsi so se čudili, zakaj sem tako zgodnja. Rekla sem, da sem enostavno utrujena, a v resnici se si želela čim prej zaspati, da ne bi imela časa za razmišljanje o volkovih.
Zvila sem se v klobčič in poskusila zaspati. Solze so kot reka tekle iz mojih oči. In končno sem po nekaj urah zaspala.
A odrešilni spanec so zmotile sanje.
Hodila sem po temnem gozdu. Zaradi gostih dreves, sneg ni prodrl do tal. Bilo me je noro strah in drevesa so izgledala kot neskončni labirint, brez cilja. Tavala sem in se pretvarjala, da ni nič narobe, da nisem popolnoma prestrašena.
Takrat je mimo mene švignila Camilla. Bila je zelo hitra. Skoraj nadnaravno. V trenutku je bila zraven mene.
"Ne premikaj se." mi je zašepetala.
In nato sem sredi gozda zagledala par očes. Par rumenih volčjih očes.
V kriku sem se zbudila. Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem se zavedla kje sem.
Sanje so bile tako resnične. In čudne. Ne kot da se to je dogajalo, ampak kot da se to bo dogajalo.
In kaj če se bo to res zgodilo? Čisto, čisto zares. Tega ne bi prenesla.
Komaj sem si upala zapreti oči. Strah me je bilo, da se bo volk res prikazal. Vsak kot v sobi se mi je zdel pravo mesto za volkove. Vsak delček teme, mi je izgledal vabljiv za volčje oči. Vsak zvok se mi je zdel podoben volčjemu koraku.
Pokrila sem se čez glavo in se prepričevala, da ti volkovi, gromozanski in mogočni ne morejo biti resnični.
Sedaj sem si prav želela, da bi se izkazalo, da sem nora. Da bi si volkove samo izmišljevala. A to se mi je zdelo zmeraj manj mogoče.
Če bi dobila dokaz, da so resnični, da res obstajajo, nevem, če bi sploh še imela voljo za življenje.



Plis povejta kako se vam zdi. Predvsem mi nujno povejte, če bi se lahko kako izbolšala.
Vseh komentarjev bom vesela.