KRI! je bilo prvo, kar sem pomislila. Začela sem se prepričevati, da to ne more biti res, a kot pravijo- laž ima kratke noge.
V trenutku sem se obrnila in stekla stran. A ustavila sem se, ko sem pomislila, da to bitje (ali kar koli je že bilo) lahko še rešim. Morda. A moje življenje tako ni imelo smisla.
Globoko sem vdihnila in se obrnila in se obrnila. Nazaj se mi ni več tako mudilo, kot stran.
Prišla sem do mesta, kjer je bila prej kaplja krvi. Zdaj jo je zakril svež sneg. Prestrašeno sem zavila in zadrževala sapo. In nato sem zagledala fanta, verjetno mojega vrstnika, ki je sedel in se s hrbtom naslanjal na deblo drevesa. Bil je oblečen v majico s kratkimi rokavi in kratke hlače. Z rokami je stiskal svojo nogo, ki je na polno krvavela. Kriknila sem in malo mi je manjkalo, da nisem padla v nezavest.
V živo je bilo noro bolj grozljivo kot v filmih.
"Zbeži." me je z nemočnim hripavim glasom prosil.
Tiho in osuplo sem odkimala. Postavila sem se na sredo steze in začela vpiti "Na pomoč!" ter mahati z rokami.
"Sem že poskusil." je rekel in se poskusil dvigniti. Zaječal je od bolečine in se spet sesedel. "Samo odidi, če ti je mar za življenje."
Saj mi ni. sem pomislila, a pretiravala. Seveda si nisem želela umreti. Samo zdelo se mi je, da ima večina ljudi boljše življenje od mene. Vrednejše.
Nato sem razumela, zakaj je želel, da grem. Iz za ovinka je prišel volk. Hodil je počasi, brez naglice, a njegova veličastna moč, je izstopala in bilo je očitno, da ni počasen iz strahu, temveč se je zavedal, da mu ne moreva zbežati, da se mu nikamor ne mudi.
Fanta se pogledala v bled obraz. "Ga vidiš?" sem vprašala in on je pokimal. Njegovi svetli lasje so bili umazani od krvi, saj se je verjetno kot Valerija bojeval z volkom. Torej sem se spet srečala z nekom, ki jih vidi.
Je tukaj res tako nevarno? sem se vprašala. Oči so mi napolnile solze. So to moje zadnje solze v življenju? Se tukaj res vse konča?


Sori ker tako dolgo ni bilo novega dela in je tale malo krajši.
Upam da vem je všeč!