Čez kakšno minuto pa je nekdo končno prišel. Valerija. Olivna polt in rjavi lasje. Tudi tokrat jih je imela spletene v dve kiti. A izgledala je zelo bolj odraslo kot nazadnje.
Bila sem je vesela. Mogoče mi lahko vse razloži.
"Živijo." me je nasmejano pozdravila. "Midve sva se že srečali, kaj ne?"
"Pred dvema letoma." sem ji mrko odgovorila. Ni se mi zdel pravi trenutek za biti nasmejan. In zato se tudi potrudila nisem. "No, kakor koli, ampak nujno potrebujem pojasnilo." trudila sem se ohranjati normalen glas, saj nisem želela, da bi Valerija opazila, da sem se še nedavno razjokala.
"Dobila ga boš, a najprej morava priti na varno." pogledala je levo in desno, kot bi pričakovala veliko nevarnost.
"Nikamor ne grem!" sem se uprla. Sicer me noben ni silil, a nekaj mi je govorilo, da naj ji sledim. Zato sem to rekla bolj sebi kot Valeriji.
Zavzdihnila je. "Ko boš želela, boš lahko odšla. Ne bomo te ugrabili." spet se je malo nasmehnila.
Je mogoče ugotovila da sem se jokala in me je želela spraviti v boljšo voljo? Tole nasmihanje mi je šlo na živce. Uhh, ne samo na živce, ampak to, da je v temu trenutku hlinila, da je srečna, me je prav prizadelo. Nisem pet leten otrok, ki se mu je treba lagati, da ni nič narobe. Pa tudi očitno je bilo, da se laže. Gotove je bila v hudih skrbeh glede tistega fanta.
"Ne delaj se, da si srečna!" sem jo okarala. Čeprav okarala je premočen izraz. Želela sem jo okarati, samo se mi je ponesrečilo, in sem jo bolj prosila. Preveč je bila mogočna in v spominu mi je še ostal prizor, kako se bori z volkom, zato sem se preveč bala, da bi jo okarala.
Moj čudaški izpad jeze, je na srečo spregledala in le dviglnila eno obrv in me ubogala.
Zavzdihnila sem. "Prav. Grem s tabo na varen kraj." trenutno je bilo vse tako čudno, da bi naredila vse za razlago.

Hej! Upam da vam je ta delček ušeč, kar meni je zelo.