Odšla sem v spodnje nadstropje in poskusila pregovoriti mamo, naj me pusti ven. Mama najprej ni bila v sozvočju z mano, saj ji prej nikoli nisem ničesar pojasnila. Pa sem vseeno še enkrat poskusila:
“Daj no, zakaj ne? Saj ni dobesedni zmenek. Samo na večerjo me je povabil. Pa še seminarsko bova naredila skupaj. To res ni tako velika stvar. Res, nazaj bom do pol enajstih, obljubim!”
No, pa sem jo le prepričala, da me je pustila, vendar pod pogojem, da me pelje in pride iskat. A ta plan se ni obnesel, saj je na vrata že potrkal Cedric. Sploh nisem vedela, da bo prišel. Mama me je samo pogledala z njenim značilnim špičastim pogledom, ki je pomenil vse.
“Gospa Smith, bi lahko, khm, vašo hčerko odpeljal domov, kjer bi delala seminarsko, kasneje pa v japonsko restavracijo? Lahko jo pripeljem tudi nazaj, veste, ni problema,” je mojo mamo ogovoril Cedric.
“Seveda, Thomas, ti kar, le da bosta uživala!”
“Mami no, Cedric mu je ime, zapomni si že enkrat,” sem jo popravila in ji pomahala v slovo. Ko sva s Cedricom vstopila v avto, sem se mu opravičila, potihoma.
“Kaj? Pretiho govoriš,” me je vprašal.
“Rekla sem oprosti, za to kar se je zgodilo,” sem rekla odločneje, morda malce pregrobo.
V svojem novem Mercedesu je prižgal radio. Ravnokar se je začela pesem Low, katere avtor je bil Lenny Kravitz. Nisem si mogla kaj, da ne bi pela zraven. Moja najljubša je bila.
“Jo poznaš? Pa, a, … Kaj? Nisem si mislil, no, jaz doesedno obožujem Lennyja Kravitza!” je rekel Cedric.
Odgovorila sem mu, da mi ga Alice večkrat predvaja, saj je všeč tudi njej. Tudi ona je osedena z njim.

Ko je parkiral pred vhodom v garažo, so se vrata avtomatsko začela dvigovati, kar me je malenkost prestrašilo.
V njihovi garaži sta počivala še dva nova avtomoila. Eden je bil prav tako Mercedes, sicer nisem vedela modela. Drugi je bil pa BMW 1602, saj je imel takega moj ded.


“Pozdravljena, Amelie! Cedric ves čas govori o tebii in sedaj vidim, da si zares čedna! Kar vstopita, ne delaj se fine,” me je sprejela Cedricova mama. Zardela sem.

“Mami!” je Cedric zarenčal skozi zobe. Ga. Smith se je samo zahihitala in izginila v kuhinjo.
“Oprosti za tole. Res se ne zna nadzorovati. Žal mi je,” je rekel Cedric, pogledal v tla in se v sramoti podrgnil po tilniku.

Nalogo sva naredila kot bi mignil. Cedric je imel sobo tako lepo pospravljeno, da me je postalo sram za mojo packarijo. Tudi pisal je veliko lepše od mene. Bil je popolnejši, boljši.

“Hej, si še tu, ali potuješ v druge dimenzije?” je rekel, ko je opazil mojo zasanjanost.
“Tu sem, samo malo sem utrujena,” sem rekla in prisilno zazehala.
“Če želiš te lahko odpeljem domov, če misliš da ne boš zdržala. Ni problema,” je rekel rahlo užaljeno.
“Ne, ne, nič se ne meni zame. Pojdiva na večerjo in uživajva.”
***